Geslo: A.E.I.O.U. Geslo Habsburžanov slovensko: Ves svet je podrejen Avstriji nemškoAlles Erdreich ist Österreich untertan angleškoAll The World Is Subject To Austria latinskoAustriae est imperare orbi universo[1][2]To geslo je splošno znano. V tej knjigi pa isti avtor piše v latinščini na drugi strani tole: "En, amor electis, iniustis ordinor ultor; Sic Fridericus ego mea iura rego" [3] Obstajajo tudi druge razlage – vendar uradna ni znana.
Habsburžani so prišli na avstrijski prestol na Dunaju leta 1282. Leta 1453 je svetorimski cesar Friderik III., ki je bil tudi vladar Avstrije, uradno prevzel nadvojvodski naziv. Od 15. stoletja naprej so bili vsi cesarji Svetorimskega cesarstva – razen enega, tj. Karla VII. - avstrijski nadvojvodi; s pridobitvijo češke in ogrske kronovine leta 1526 so habsburške dedne dežele postale središče evropske velesile.[5]
Oklep Ferdinanda I., cesarja Svetorimskega cesarstva, napravljen za takratnega nadvojvoda Ferdinanda 1549, s cesarskim orlom na škornjih, ki označuje njegov naslov kralja Rimljanov. Paradni oklep je izdelal ugledni oklepni mojster Kunz Lochner iz Nürnberga.[8]
Avstrija se je leta 1156 ločila od Bavarskega vojvodstva in postala cesarska posest po zaslugi Privilegium minus. Babenberžanski vojvodi so leta 1192 pridobili tudi sosednje Štajersko vojvodstvo. Po izumrtju moške veje leta 1246 je nato četrt stoletja vladal kralj Otokar Češki. Trajni ostanek njegove vladavine je delitev ožje Avstrije na Zgornjo in Spodnjo Avstrijo (takrat imenovano »Avstrija nad Anižo« in »Avstrija pod Anižo«).
V letih 1358/59 je habsburški vojvoda Rudolf IV. s ponarejeno listino Privilegium maius želel doseči položaj, ki bi bil podoben sedmerim najvišjim cesarskim uradnikom – volilnim knezom. Njegovi poskusi pa so se izjalovili, saj je njegov tast – cesar Karel – povišanje zavrnil.
Rudolfova mlajša brata Albreht in Leopold sta si z Neuberško pogodbo 1379 razdelila habsburške dežele, nakar je avstrijska vojvodina ostala pod oblastjo albertinske veje.[11][8]
Na praznik Svetih treh kraljev (Bogojavljenje) - 6. januarja 1453 - je svetorimski cesarFriderik III. za svojega mladoletnega bratranca Ladislava Posmrtnega končno le priznal nadvojvodski naslov, ki so ga nato podedovali vsi habsburški cesarji in vladarji, pa tudi nevladajoči knezi dinastije; vendar na cesarskih volitvah niso imeli volilne pravice
Plakat svari pred praznimi nemškimi obljubami, češ da bo slovenščina enakopravna z nemščino. Kot mnogi duhovniki je tudi župnik Meško moral takoj po plebiscitu zbežati.
Protijugoslovanski letak
Zelena propaganda je poudarjala koroško deželno zavest in nedeljivost ter celovitost Koroške. Ščuvala je zoper "Kranjce"; srbski vojaki pa so se domačinom baje zaradi nasilniškega vedenja hudo zamerili.
Koroški plebiscit so je končal neugodno za Slovence, oziroma za Jugoslavijo v korist Avstrije. Nemška propaganda je poudarjala enotnost Koroške dežele; uporabljala je deželni jezik slovenščino in obljubljala vse pravice. Svoje obljube je pa takoj začela požirati. Ljubljanska liberalna vlada je zapravila enkratno priložnost ob razsulu monarhije, kar opisuje duhovnikFinžgar[12]. Škof Jeglič je zaradi nezavednosti Slovencev odsvetoval plebiscit, a ga Američani niso upoštevali. Zelena glasovnica je bila za Avstrijo, bela pa za Jugoslavijo.
Za Slovence so se začele težave že z usodnim Koroškim plebiscitom, ko se je večina glasovalcev - na tem glasovalnem področju je bil slovenski živelj večinski - odločila v prid Avstriji a na škodo SHS.
Pravo preganjanje Slovencev in drugih nenemških narodov se je pa načrtno začelo po tkzv. Anschlußu, ko je Hitler priključil Avstrijo Tretjemu rajhu 12. marca 1938. Takrat je nemška vojska brez odpora[13] prestopila avstrijsko-nemško mejo.[14]
Tako kot Nemčijo so tudi Avstrijo razdelili na britansko, francosko, ameriško in sovjetsko območje, ki jih je upravljala Zavezniška komisija za Avstrijo.[16] Kot je bilo nakazano že v Moskovski deklaraciji iz 1943, je prišlo s strani zaveznikov do posebne obravnave Avstrije.[17] Avstrijsko vlado, ki so jo sestavljali socialni demokrati, konzervativci in komunisti (do leta 1947) in je delovala na Dunaju (ki je bil obkrožen s sovjetsko cono), so zahodni zavezniki priznali oktobra 1945, po tem, ko so v začetku sumili, da je Renner Stalinov vohun. Posrečilo se jim je izogniti dvojni vladi in delitvi države, kar se je zgodilo v Nemčiji, ki so jo razdelili na Vzhodno in Zahodno. Avstrijo so sicer obravnavali bolj kot nacistično žrtev, ki so jo osvobodili zavezniki.[18]
15. maja 1955 je po več let trajajočih pogovorih, na katere je vplivala tudi hladna vojna, Avstrija z avstrijsko državno pogodbo s štirimi okupacijskimi silami pridobila polno neodvisnost. 26. oktobra 1955 je po odhodu vseh okupacijskih enot s parlamentarnim zakonom Avstrija razglasila »trajno nevtralnost«.[19] Po Avstrijski državni pogodbi je posebne pravice dobila tudi slovenska manjšina na avstrijskem Koroškem, toda pri uveljavljanju teh pravic se zapleta še desetletja po formalni podelitvi, število Slovencev se zmanjšuje in se kot narod vedno bolj asimilira v nemško govorečo večino.[20][21]
↑Heimann, Heinz-Dieter (2010). Die Habsburger : Dynastie und Kaiserreiche. Munich: Beck. str. 38–45. ISBN978-3-406-44754-9.
↑slovensko: "Meni, ljubezni izvoljenih, je naročeno maščevati nepravične; torej, jaz Friderik, izvajam svojo pravico." angleško: "En, the love of the elect, I am ordered to avenge the unjust; Thus, Frederick, I rule my rights."
↑Ströhlov opis v njegovi knjigi Wappenrolle Österreich-Ungarns (1890 in 1900)Hugo Gerhard Ströhl: Wappenrolle Österreich-Ungarns. Erste Auflage, Wien 1890, S. V-VI. v Wappenrolle Österreich-Ungarns. Dritte Auflage, Wien 1900, S. 14.
↑Manfried Rauchensteiner: Der Sonderfall. Die Besatzungszeit in Österreich 1945 bis 1955 (The Special Case. The Time of Occupation in Austria 1945 to 1955), edited by Heeresgeschichtliches Museum / Militärwissenschaftliches Institut (Museum of Army History / Institute for Military Science), Vienna 1985
↑After the Prussian-dominated German nation-state was created in 1871 without Austria, the German question was still very active in most parts of the ethnic German lands of the Austro-Hungarian and German empires; the Austrian pan-Germans were in favour of a Pan-German vision of Austria joining Germany in order to create a "Greater Germany" and the Germans inside the German Empire were in favour of all Germans being unified into a single state.[15]
Ebneth, Bernhard (1997–2023). »25 zvezkov«. Neue Deutsche Biographie (NDB). Historische Kommission bei der Bayerischen Akademie der Wissenschaften, Alfons-Goppel-Str. 11, D - 80539.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: zapis datuma (povezava)
Arthur James May: The Age of Metternich, Henry Holt & Company, New York 1933. 126 str.
Arthur James May: Vienna in the Age of Franz Joseph, Norton, University of Oklahoma Press 1966.
John Joseph Lalor: Cyclopædia of Political Science, Political Economy, and the Political History of the United States by the Best American and European Writers, New York, NY 1881; Maynard, Merrill, and Co.
Judson, Pieter M. (25 April 2016). The Habsburg Empire: A New History. Harvard University Press. ISBN 978-0-674-96932-2.
Mitchell, A. Wess (2018). The Grand Strategy of the Habsburg Empire. Princeton University Press. p. 307. ISBN 9781400889969.
Banks, John (1761). A Compendious History of the House of Austria, and the German Empire, etc. H. Serjeant. pp. 398s.
(italijansko)
Andrew Wheatcroft: Gli Asburgo. Incarnazione dell'impero. Laterza, Roma-Bari 2002.
(francosko)
Jean Bérenger: Histoire de l'Empire des Habsbourg: 1273-1918. Fayard, Pariz, 1990.
(češko)
Aleš Skřivan: Evropská politika 1648-1914 (European Politics 1648-1914), Praga, Aleš Skřivan ml. 1999. 272 str.
