Impala
| Impala | ||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
 Samec v Narodnem parku Etosha, Namibija
| ||||||||||||||
| Ohranitveno stanje taksona | ||||||||||||||
| Znanstvena klasifikacija | ||||||||||||||
| ||||||||||||||
| Aepyceros melampus (Lichtenstein, 1812) | ||||||||||||||
 Območje razširjenosti:
A. m. petersi A. m. melampus | ||||||||||||||
| Podvrste | ||||||||||||||
| ||||||||||||||
| Sinonimi | ||||||||||||||
Impala, v afrikanščini tudi rooibok (znanstveno ime Aepyceros melampus), je srednje velika vrsta antilope, razširjena v Vzhodni in Južni Afriki. Impale so znane po gracilni postavi in lirasto zavitih rogovih samcev ter izjemni sposobnosti skakanja, s katerim ubežijo plenilcem.[2][3]
Telesne značilnosti
[uredi | uredi kodo]
Srednje velika, vitka antilopa po telesni zgradbi spominja na sorodne vrste, kot so kob, Vardonova obvodna antilopa in Grantova antilopa.[4] Zraste približno 130 cm v dolžino (trup z glavo) z malo manj kot meter plečne višine, samci so večji in dosežejo težo 80 kg, samice pa 45 kg.[2] Lirasti rogovi samcev štrlijo rahlo navzven, so 45–92 cm dolgi z rebrasto strukturo in okroglim presekom. Ob spopadanju se prepletejo, s čimer samec dobi možnost vreči nasprotnika.[4]
Svetleč kožuh je mahagonijeve barve po glavi, vratu in hrbtnem delu telesa, rumen po bokih ter kontrastno bel po trebuhu. Po repu in stegnih zadnjih nog ima navpične črne črte, obrazni vzorec pa vključuje bel obroč okoli oči in svetlejši gobec. 17 cm dolgi uhlji imajo črno liso na konici.[2][5]
Ekologija
[uredi | uredi kodo]Prehranjujejo se s pašo po tleh ali smukanjem listov z grmičevja, odvisno od dostopnosti hrane.[6] Ob suši aktivno iščejo sukulente.[4]
So dnevno aktivne živali, ki tvorijo črede treh tipov: v prvem so teritorialni samci s haremom, v drugem nesparjeni samci in v tretjem samice.[7] Najraje se zadržujejo v gozdnatih habitatih, pa tudi na območju stika (ekotonom) med gozdom in savano, po možnosti v bližini vode.[6] Pogosto jih najdemo v sestojih mopaneja in akacije.[4]
Območje razširjenosti se razteza od osrednje in južne Kenije ter severovzhodne Ugande na vzhodu do severnega dela južnoafriške pokrajine KwaZulu-Natal na jugu. Proti zahodu sega do Namibije in juga Angole. Zaradi velikega območja razširjenosti in populacije, ki jo ocenjujejo na milijon osebkov, ne velja za ogroženo.[1]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,0 1,1 IUCN SSC Antelope Specialist Group (2016). »Aepyceros melampus«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2016: e.T550A50180828. doi:10.2305/IUCN.UK.2016-2.RLTS.T550A50180828.en. Pridobljeno 12. novembra 2021.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 Murray, Martyn G. (1996). »Grivaste antilope«. V Macdonald, D. (ur.). Velika enciklopedija: Sesalci. Ljubljana: Mladinska knjiga. str. 571. COBISS 61844992. ISBN 86-11-14524-0.
- ↑ »Impala: Aepyceros melampus«. National Geographic. 11. april 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. februarja 2010. Pridobljeno 28. novembra 2024.
- ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 Estes, R.D. (2004). The Behavior Guide to African Mammals: Including Hoofed Mammals, Carnivores, Primates (4. izd.). Berkeley, US: University of California Press. str. 158–66. ISBN 978-0-520-08085-0. OCLC 19554262.
- ↑ Stuart, C.; Stuart, T. (2001). Field Guide to Mammals of Southern Africa (3rd izd.). Cape Town, South Africa: Struik Publishers. str. 210. ISBN 978-1-86872-537-3. OCLC 46643659.
- ↑ 6,0 6,1 Skinner, J.D.; Chimimba, C.T. (2005). The Mammals of the Southern African Subregion (3. izd.). Cambridge, UK: Cambridge University Press. str. 703–8. ISBN 978-0-521-84418-5. OCLC 62703884.
- ↑ Schenkel, R. (1966). »On sociology and behaviour in impala (Aepyceros melampus) Lichtenstein«. African Journal of Ecology. 4 (1): 99–114. Bibcode:1966AfJEc...4...99S. doi:10.1111/j.1365-2028.1966.tb00887.x.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
- Impala na spletišču African Wildlife Foundation
| Narodne knjižnice | |
|---|---|
| Drugo | |
