Ogled vira Imunski sistem

[[Slika:Neutrophil with anthrax copy.jpg|thumb|right|250px|Z [[vrstični elektronski mikroskop|vrstičnim elektronskim mikroskopom]] napravljena slika [[nevtrofilec|nevtrofilca]] pri požiranju bakterije [[antraks]]a (''[[Bacillus anthracis]]'')]]
'''Imúnski sistém''' je [[organski sistem]], sestavljen iz specializiranih [[celica|celic]], [[organ (biologija)|organov]] in procesov, ki nadzorujejo [[organizem]] in ga varujejo pred [[patogen]]i. Ključna značilnost imunskega sistema je sposobnost razločevanja med telesu lastnimi in tujimi [[molekula]]mi, ki so izražene na površini [[celica|celic]] ali plavajo v [[medceličnina|medceličnini]], pri čemer v normalnih okoliščinah sprožijo imunski odziv samo tuje. Tistim molekulam, ki sprožijo imunski odziv tako, da se vežejo na specifične [[imunski receptor|imunske receptorje]], pravimo [[antigen]]i.<ref name=Alberts>{{navedi knjigo| last1=Alberts |first1=Bruce |last2=Johnson |first2=Alexander |last3=Lewis |first3=Julian |last4=Raff |first4=Martin |last5=Roberts |first5=Keith |last6=Walters |first6=Peter |title=Molecular Biology of the Cell | url=https://archive.org/details/molecularbiology0004albe |edition=4. |publisher=Garland Science |year=2002 |location=New York | isbn=0-8153-3218-1}}</ref> Pogosti so na [[Bakterije|bakterijah]], [[virusi]]h, [[zajedavci]]h in [[Glive|glivah]], antigen pa je lahko tudi zdravilna učinkovina v [[Zdravilo|zdravilu]], [[pelod]], različne kemikalije, v določenih primerih pa tudi človeku lastne molekule.

Pri mnogih vrstah organizmov lahko imunski sistem razdelimo na podzvrsti, in sicer na [[Prirojena imunost|prirojeni]] in [[Pridobljena imunost|pridobljeni imunski sistem]]. Imunost, ki jo zagotavlja imunski sistem, lahko razdelimo tudi na [[Celična imunost|celično]] in [[Humoralna imunost|humoralno]]; prvo posredujejo neposredno določene imunske celice, drugo pa protitelesa v telesnih tekočinah.<ref>{{Navedi splet|title=Imunost|url=https://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5520181/imunost?query=Imunost&SearchIn=All|accessdate=2. 4. 2023|website=Slovenski medicinski e-slovar|publisher=Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta}}</ref>

V človeku predstavljajo [[krvno-možganska pregrada]], [[krvno-likvorska pregrada]] in podobne pregrade na meji med telesnimi tekočinami in možgani ločnico med perifernim imunskim sistemom in nevroimunskim sistemom, ki varuje [[Možgani|možgane]].

Patogeni so sposobni hitrega razvoja in prilagoditev, zaradi česar se lahko izognejo odkritju in nevtralizaciji, ki jo sproži imunski sistem, a se je vseeno razvilo mnogo obrambnih mehanizmov, ki patogene prepoznajo in onesposobijo. Tudi enostavni enocelični organizmi posedujejo osnovna orodja v obliki encimov, ki služijo kot zaščita pred okužbo z [[bakteriofag]]i. Drugi osnovni mehanizmi so se razvili v starodavnih [[evkarionti]]h in se ohranili v njihovih potomcih, današnjih [[Rastline|rastlinah]] in [[nevretenčarji]]h. Te mehanizmi so [[fagocitoza]], protimikrobni peptidi ([[defenzin]]i) in [[sistem komplementa]]. Vretenčarji s čeljustjo (Gnathostomata), med katere spada tudi človek, imajo še bolj zapleten mehanizem obrambe, saj se lahko imunski sistem skozi čas prilagaja, da učinkoviteje prepozna patogene. Pridobljeni (specifični) imunski sistem ima sposobnost ohranjanja imunskega spomina po prvem odzivu na specifičen patogen. Ob vsakem naslednjem srečanju z istim patogenom je odziv okrepljen. Ta proces pridobljene imunosti je osnova [[Cepljenje (medicina)|cepljenja]].

Okvare imunskega sistema lahko vodijo v [[Avtoimunska bolezen|avtoimunske bolezni]], [[Vnetje|vnetja]] in [[Rak (bolezen)|rakave spremembe]]. O imunski oslabljenosti govorimo, ko je aktivnost imunskega sistema zmanjšana, kar vodi v ponavljajoče se in življenju nevarne okužbe. Pri človeku je posledica genetske bolezni, kot je huda kombinirana imunska pomanjkljivost (SCID), pridobljenih stanj, kot je [[HIV|HIV/aids]], ali uporabe [[imunosupresiv]]nih zdravil. Avtoimunost je po drugi strani posledica prevelike aktivnosti imunskega sistema, ki napada normalno tkivo, ki ga prepoznava kot tujek. Med pogostejša takšna stanja spada [[Hašimotov tiroiditis]], [[revmatoidni artritis]], [[sladkorna bolezen tipa 1]] in [[lupus]].

Z imunskim sistemom se znanstveno ukvarja [[imunologija]], ki je tradicionalno panoga [[medicina|medicine]]; zaradi pomena za [[zdravje]] je najbolj raziskan človeški imunski sistem, vendar imajo pri odkrivanju njegovega delovanja ključno vlogo tudi [[poskusi na živalih|poskusi]] na [[modelni organizem|modelnih živalskih vrstah]].

== Zgodovina raziskav ==
Imunologija je veda, ki preučuje sestavo in naloge imunskega sistema. Izvira iz medicine in zgodnjih študij vzrokov za imunost pred boleznimi. Najstarejša omemba imunosti je iz časa [[Atenska kuga|atenske kuge]] leta 430 pr. n. št. [[Tukidid]] je zapisal, da so preboleli iz prejšnjih izbruhov lahko skrbeli za obolele brez tveganja ponovitve bolezni.<ref>{{navedi revijo|title=The epidemic of Athens, 430–426 BC|author1=Retief, F.P.|author2=Cilliers, L.|journal=South African Medical Journal|year=1998|issue=1|volume=88|pages=50–53|pmid=9539938}}</ref> V 18. stoletju je [[Pierre-Louis Moreau de Maupertuis]] eksperimentiral s strupom [[Ščipalci|škorpijonov]] in opazil, da so nekateri psi in miši nanj odporni.<ref>{{navedi revijo|url=http://www.persee.fr/web/revues/home/prescript/article/rhs_0048-7996_1954_num_7_1_3379|title=Maupertuis et la biologie|author=Ostoya, P.|journal=Revue d'histoire des sciences et de leurs applications|doi=10.3406/rhs.1954.3379|year=1954|issue=1|volume=7|pages=60–78}}</ref> To in podobna opažanja je kasneje izrabil [[Louis Pasteur]] pri razvoju [[Cepivo|cepiva]] in teorije, da so povzročitelji mnogih bolezni mikroorganizmi,<ref>{{navedi revijo|title=Vaccines: past, present and future|author=Plotkin, S.A.|journal=Nature Medicine|doi=10.1038/nm1209|year=2005|issue=4 Suppl|volume=11|pages=S5–11|pmid=15812490}}</ref> kar je nasprotovalo do tedaj razširjenemu prepričanju, da je za bolezni odgovorna ''[[miazma]]'' (starogrško »onesnaženje«, »madež«), strupena oblika zraka, tudi »slab/nočni zrak«. Šele ko je [[Robert Koch]] leta 1891 izvedel svoje znamenite poskuse, so bili [[mikroorganizem|mikroorganizmi]] splošno prepoznani kot vzrok nalezljivih bolezni.<ref>{{navedi splet|url=http://nobelprize.org/nobel_prizes/medicine/laureates/1905/|title=The Nobel Prize in Physiology or Medicine 1905|accessdate=26.4.2013|publisher=[[Nobelov sklad]]|work=Nobelprize.org}}</ref> Z [[Walter Reed|Reedovim]] odkritjem virusa [[rumena mrzlica|rumene mrzlice]] leta 1901 so spoznali, da lahko bolezni povzročajo tudi [[virusi]].<ref>{{navedi splet|url=http://www.wramc.amedd.army.mil/welcome/history/|title=Major Walter Reed, Medical Corps, U.S. Army|accessdate=26.4.2013|publisher=Walter Reed Army Medical Center|archiveurl=https://web.archive.org/web/20071023070838/http://www.wramc.amedd.army.mil/welcome/history/|archivedate=2007-10-23|url-status=live}}</ref>

Proti koncu 19. stoletja je pričela imunologija bliskovito napredovati z odkritji na področjih humoralne in celične imunosti.<ref name="Metch">{{navedi knjigo|url=http://books.google.com/?id=ywKp9YhK5t0C&printsec=titlepage&vq=Ehrlich&dq=history+of+humoral+immunity|title=Immunity in Infective Diseases|last=Mečnikov|first=Ilja Iljič|publisher=Cambridge University Press|year=1905|oclc=21529|translator-first=F.G.|translator-last=Binnie}}</ref> Še posebej pomembno je delo [[Paul Ehrlich|Paula Ehrlicha]], ki je s teorijo stranskih verig pojasnil specifičnosti reakcije med antigenom in protitelesom, ter [[Ilja Iljič Mečnikov|Ilje Mečnikova]], ki velja za očeta celične imunologije. Za svoje delo sta leta 1908 prejela [[Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino|Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino]].<ref>{{navedi splet|url=http://nobelprize.org/nobel_prizes/medicine/laureates/1908/|title=The Nobel Prize in Physiology or Medicine 1908|accessdate=26.4.2013|publisher=Nobelov sklad|work=Nobelprize.org}}</ref> Za prelomna odkritja na področju imunologije je bilo skupno podeljenih že 11 Nobelovih nagrad za fiziologijo ali medicino, vključno s prvo, ki jo je prejel [[Emil Adolf von Behring|Emil von Behring]] za odkritje [[antiserum]]a proti toksinom [[tetanus]]a v krvi živali, okuženih s to boleznijo.<ref>{{navedi splet|url=http://www.nobelprize.org/nobel_prizes/medicine/immune_responses.html|title=Nobel Prizes and the Immune System|accessdate=4.6.2013|publisher=Nobelov sklad|work=Nobelprize.org}}</ref>

== Slojevita organizacija ==
Imunski sistem je organiziran v sloje z naraščajočo stopnjo specifičnosti proti patogenom. Najosnovnejša obramba organizma je njegova zunanja plast ([[integument]]), ki predstavlja za bakterije in viruse mehansko in kemično prepreko. Če jo patogen uspe prečkati, sproži prirojeni imunski odziv, ki je hiter, a nespecifičen. Sistem prirojene imunosti imajo vse [[živali]] in [[rastline]].<ref name=Litman>{{navedi revijo |author1=Litman, G.W. |author2=Cannon, J.P. |author3=Dishaw, L.J. |title=Reconstructing immune phylogeny: new perspectives |journal=Nature Reviews. Immunology |volume=5 |issue=11 |pages=866–79 |year=2005 |pmid=16261174 |doi=10.1038/nri1712}}</ref> Najbolj specifičen je sistem pridobljene imunosti, ki ga sproži prirojeni imunski sistem, če se patogenom uspe izogniti prirojenem odzivu. Sistema obrambe aktivirajo [[Receptor (biokemija)|receptorji]] za nespecifične molekulske vzorce (pri prirojenemu imunskemu sistemu) in specifične tarčne molekule (antigene), ki jih na svoji površini izražajo patogeni organizmi.

Tako prirojena in pridobljena imunost temeljita na sposobnost imunskega sistema, da razločuje med telesom lastnimi in tujimi molekulami. Pri imunologiji so lastne molekule tiste komponente organizma, ki jih imunski sistem razločuje od tujih snovi.<ref>Smith A.D. (Ed) ''Oxford dictionary of biochemistry and molecular biology.'' (1997) Oxford University Press. {{ISBN|0-19-854768-4}}</ref> Iz tega sledi, da so tuje molekule tiste, ki jih imunski sistem prepozna za tuje. Ena vrsta takšnih molekul so antigeni (iz angleškega izraza ''anti''body ''gen''erators, »tvorci protiteles«), ki so definirani kot snovi, ki po vezavi na specifične imunske receptorje pridobljenega imunskega sistema sprožijo imunski odgovor.<ref name=Alberts /> Imunski sistem proizvaja ogromno različnih receptorjev te vrste, ki se izražajo na površini posebnih celic, imenovanih [[limfocit]]i (natančneje na [[limfocit B|limfocitih B]] in [[limfocit T|T]]). Ko se na enega od teh receptorjev veže antigen, je to signal imunskemu sistemu za boj proti točno temu patogenu. Pride do močnega, a lokaliziranega odziva na mestu, kjer je bil patogen zaznan, hkrati pa se manjši del limfocitov pretvori v t. i. [[spominska celica|spominske celice]]. Te potujejo do limfatičnih organov, kjer lahko preživijo več let, in stimulirajo proizvodnjo limfocitov z enakimi imunskimi receptorji, kar ob morebitnem kasnejšem vdoru istega patogena omogoči bistveno hitrejši ter učinkovitejši odziv. Pojav, ki mu pravimo [[imunski spomin]], predstavlja temelj imunizacije z vnašanjem umetno inaktiviranih patogenov v telo – [[Cepljenje (medicina)|cepljenja]].

{| class="wikitable center" style="margin: 1em auto;"
|+ Komponente imunskega sistema
! style="background:#ccccff;" |Prirojeni imunski sistem|| style="background:#ccccff;" |Pridobljeni imunski sistem
|-
| Nespecifični odziv || Odziv je odvisen od vrste patogena in antigena
|-
| Izpostavljenost vodi v takojšnji največji odziv|| Med izpostavljenjem in največjim odzivom je zamik
|-
| Celične in humoralne komponenete|| Celične in humoralne komponente
|-
| Brez imunskega spomina || Izpostavljenost vodi do imunskega spomina
|-
| V neki obliki v vseh oblikah življenja na Zemlji||Samo v vretenčarjih s čeljustjo
|}

Imunskega sistema ni vedno smiselno razločevati na prirojeno in pridobljeno komponento, saj sta medsebojno marsikje povezani in soodvisni. Sesalčji imunski sistem sestavljajo:

* zunanje ovire (koža, sluznice, želodčna kislina, [[črevesna flora]] ipd.)
* [[limfni sistem|limfatični organi]] ([[priželjc]], [[vranica]], [[bezgavka|bezgavke]] in limfne [[kapilara|kapilare]] ter [[limfna žila|žile]])
* imunske celice ([[makrofag]]i, [[granulocit]]i, antigen predstavitvene celice, [[limfocit]]i) 
* [[sistem komplementa]]
* [[Protitelo|protitelesa]] (imunoglobulini – Ig)
* [[citokin]]i in [[kemokin]]i

== Prirojeni imunski sistem ==
Mikroorganizmi in toksini, ki uspešno vstopijo v organizem, se srečajo s celicami in mehanizmi prirojenega imunskega odziva. Le-tega navadno sproži vezava mikroba na [[Vzorčno prepoznavni receptor|receptorje za prepoznavo molekularnih vzorcev]] PRR (''pattern recognition receptors''), ki prepoznavajo komponente, prisotne pri širokem spektru mikroorganizmov.<ref name="pmid17943118">{{navedi časopis |author=Medzhitov R|title=Recognition of microorganisms and activation of the immune response|journal=Nature|volume=449|issue=7164|pages=819–26|date=Oct 2007|pmid=17943118|doi=10.1038/nature06246|bibcode=2007Natur.449..819M}}</ref> Sprožijo ga tudi poškodovane celice in celice pod stresom, katerih (nekatere) signale prepoznajo isti receptorji kot za patogene.<ref name="pmid11951032">{{navedi časopis |author=Matzinger P|title=The danger model: a renewed sense of self|journal=Science|volume=296|issue=5566|pages=301–5|date=Apr 2002|pmid=11951032|doi=10.1126/science.1071059|bibcode=2002Sci...296..301M|url=http://www.scs.carleton.ca/~soma/biosec/readings/matzinger-science.pdf}}</ref> Prirojena obramba ni specifična, kar pomeni, da se na patogene odziva nespecifično.<ref name=Alberts /> Ne zagotavlja dolgotrajne imunosti proti patogenu. V večini organizmov je prirojeni imunski sistem poglavitni sistem zaščite.<ref name="Litman" />

=== Površinske ovire ===
Organizme pred okužbami ščitijo številne različne zunanje bariere – mehanske, kemične in biološke. Voskasta kutikula na večini rastlinskih listov, [[zunanji skelet]] pri [[členonožci]]h, lupina in membrane na izvaljenem jajcu in koža so primeri mehanskih ovir, ki predstavljajo prvi sloj obrambe pred okužbami.<ref name="Alberts 1">{{navedi knjigo | last1 = Alberts | first1 = Bruce | first2 = Alexander | last2 = Johnson | first3 = Julian | last3 = Lewis | first4 = Martin | last4 = Raff | first5 = Keith | last5 = Roberts | first6 = Peter | last6 = Walters | name-list-style = vanc |title=Molecular Biology of the Cell | edition = Fourth | publisher = Garland Science| year = 2002 | location = New York and London |url=https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/bv.fcgi?call=bv.View..ShowTOC&rid=mboc4.TOC&depth=2 | isbn = 978-0-8153-3218-3 }}</ref> Ker pa organizmi niso povsem ločeni od svojega okolja, so se v okolici telesnih odprtin ([[pljuča]], [[Črevo|črevesje]], [[sečila]] itn.) razvili tudi drugi sistemi obrambe. Kašljanje in kihanje predstavlja mehansko izmetavanje patogenov in drugih dražljivih snovi iz dihalnega trakta. Solze in [[seč]] izplavljajo patogene, medtem ko jih sluz v dihalnem in prebavnem traktu ujame.<ref>{{navedi časopis |author1= Boyton RJ |author2=Openshaw PJ | title = Pulmonary defences to acute respiratory infection | journal = British Medical Bulletin | volume = 61 | issue = 1 | pages = 1–12 | year = 2002 | pmid = 11997295 | doi = 10.1093/bmb/61.1.1 }}</ref>

Tudi kemične ovire ščitijo pred okužbami. Koža in dihalne poti izločajo protimikrobne peptide, kot so [[β-defenzin]]i.<ref>{{navedi časopis |author1= Agerberth B |author2=Gudmundsson GH | title = Host antimicrobial defence peptides in human disease | journal = Current Topics in Microbiology and Immunology | volume = 306 | issue =  | pages = 67–90 | year = 2006 | pmid = 16909918 | doi = 10.1007/3-540-29916-5_3 | isbn = 978-3-540-29915-8 | series = Current Topics in Microbiology and Immunology }}</ref> Encimi, kot so [[lizocim]] in [[fosfolipaza]] A2 v solzah, slini in materinem mleku, so prav tako protibakterijske učinkovine.<ref>{{navedi časopis|author1=Moreau JM |author2=Girgis DO |author3=Hume EB |author4=Dajcs JJ |author5=Austin MS |author6=O'Callaghan RJ |title=Phospholipase A(2) in rabbit tears: a host defense against Staphylococcus aureus |journal=Investigative Ophthalmology & Visual Science |volume=42 |issue=10 |pages=2347–54 |date=Sep 2001 |pmid=11527949 |url=http://iovs.arvojournals.org/article.aspx?articleid=2200058}}</ref><ref>{{navedi časopis | author1 = Hankiewicz J |author2=Swierczek E | title = Lysozyme in human body fluids | journal = Clinica Chimica Acta; International Journal of Clinical Chemistry | volume = 57 | issue = 3 | pages = 205–9 | date = Dec 1974 | pmid = 4434640 | doi = 10.1016/0009-8981(74)90398-2 }}</ref> Vaginalni izločki služijo po menarhi kot kemična ovira, saj postanejo rahlo kisli. Semenska tekočina vsebuje defenzine in cink za ubijanje patogenov.<ref>{{navedi časopis |author1 = Fair WR |author2=Couch J |author3=Wehner N | title = Prostatic antibacterial factor. Identity and significance |url = https://archive.org/details/sim_urology_1976-02_7_2/page/169 | journal = Urology | volume = 7 | issue = 2 | pages = 169–77 | date = Feb 1976 | pmid = 54972 | doi = 10.1016/0090-4295(76)90305-8 }}</ref><ref>{{navedi časopis |author1 = Yenugu S |author2=Hamil KG |author3=Birse CE |author4=Ruben SM |author5=French FS |author6=Hall SH | title = Antibacterial properties of the sperm-binding proteins and peptides of human epididymis 2 (HE2) family; salt sensitivity, structural dependence and their interaction with outer and cytoplasmic membranes of Escherichia coli | journal = The Biochemical Journal | volume = 372 | issue = Pt 2 | pages = 473–83 | date = Jun 2003 | pmid = 12628001 | pmc = 1223422 | doi = 10.1042/BJ20030225 }}</ref> V želodcu delujejo [[Klorovodikova kislina|želodčna kislina]] in [[Proteaza|proteaze]] kot močna kemična obramba pred zaužitimi patogeni.

V [[Sečila|sečilih]] in [[Prebavna cev|prebavnem traktu]] se nahaja komenzalna bakterijska flora, ki služi kot biološka ovira, saj poteka tekma za hrano in prostor med njimi in patogenimi organizmi, včasih tudi s spreminjanjem pH in količine razpoložljivega železa.<ref>{{navedi časopis | author = Gorbach SL | title = Lactic acid bacteria and human health | url = https://archive.org/details/sim_annals-of-medicine_1990-02_22_1/page/37 | journal = Annals of Medicine | volume = 22 | issue = 1 | pages = 37–41 | date = Feb 1990 | pmid = 2109988 | doi = 10.3109/07853899009147239 }}</ref> Zaradi tega simbiotskega razmerja med komenzali in imunskim sistemom je verjetnost, da bodo patogeni dosegli zadostno številčnost za povzročitev bolezni, zmanjšana. Ker pa večina antibiotikov precej nespecifično cilja na bakterije in hkrati ne učinkuje na glive, lahko peroralni antibiotiki vodijo do glivnih okužb, kot so [[Vaginalna kandidoza|vaginalne kandidoze]] (okužba s kvasovko iz rodu kandid).<ref>{{navedi časopis |author1 = Hill LV |author2=Embil JA | title = Vaginitis: current microbiologic and clinical concepts | journal = CMAJ | volume = 134 | issue = 4 | pages = 321–31 | date = Feb 1986 | pmid = 3510698 | pmc = 1490817 }}</ref> Obstajajo zadostni dokazi, da lahko s [[probiotik]]i, kot so čiste kulture rodu ''Lactobacillus ''iz nepasteriziranega jogurta, dosežemo povrnitev zdravega ravnovesja v mikrobni populaciji po črevesni okužbi, podobne učinke pa lahko dosežemo tudi pri bakterijskem [[gastroenteritis]]u, [[Kronična vnetna črevesna bolezen|kronični vnetni črevesni bolezni]], okužbah sečil in [[Bolnišnična okužba|bolnišničnih okužbah]] prebavil.<ref>{{navedi časopis |author1 = Reid G |author2=Bruce AW | title = Urogenital infections in women: can probiotics help? |url = https://archive.org/details/sim_postgraduate-medical-journal_2003-08_79_934/page/428 | journal = Postgraduate Medical Journal | volume = 79 | issue = 934 | pages = 428–32 | date = Aug 2003 | pmid = 12954951 | pmc = 1742800 | doi = 10.1136/pmj.79.934.428 }}</ref><ref>{{navedi časopis | author1 = Salminen SJ |author2=Gueimonde M |author3=Isolauri E | title = Probiotics that modify disease risk | journal = The Journal of Nutrition | volume = 135 | issue = 5 | pages = 1294–8 | date = May 2005 | pmid = 15867327 | url = http://jn.nutrition.org/cgi/pmidlookup?view=long&pmid=15867327 }}</ref><ref>{{navedi časopis |author = Reid G |author2=Jass J |author3=Sebulsky MT |author4=McCormick JK | title = Potential uses of probiotics in clinical practice |url = https://archive.org/details/sim_clinical-microbiology-reviews_2003-10_16_4/page/658 | journal = Clinical Microbiology Reviews | volume = 16 | issue = 4 | pages = 658–72 | date = Oct 2003 | pmid = 14557292 | pmc = 207122 | doi = 10.1128/CMR.16.4.658-672.2003 }}</ref>

=== Vnetje ===
[[Vnetje]] je eden prvih odzivov imunskega sistema na okužbo.<ref name=autogenerated2>{{navedi časopis |author1= Kawai T |author2=Akira S | title = Innate immune recognition of viral infection | journal = Nature Immunology | volume = 7 | issue = 2 | pages = 131–7 | date = Feb 2006 | pmid = 16424890 | doi = 10.1038/ni1303 }}</ref> Simptomi vnetja so rdečina, otekanje, toplota na otip in bolečine, ki so posledica povečanega [[Kri|krvnega]] pretoka skozi tkivo. Vnetje spodbudijo [[eikozanoid]]i in [[citokin]]i, ki se sproščajo iz poškodovanih in okuženih celic. Med eikozanoide štejemo med drugim [[prostaglandin]]e, ki povzročajo dvig telesne temperature in dilatacijo krvnih žil, povezano z vnetjem, in [[levkotrien]]e, ki pritegnejo nekatere [[Levkocit|bele krvne celice]] (levkocite).<ref name=autogenerated4>{{navedi časopis |author = Miller SB | title = Prostaglandins in health and disease: an overview | journal = Seminars in Arthritis and Rheumatism | volume = 36 | issue = 1 | pages = 37–49 | date = Aug 2006 | pmid = 16887467 | doi = 10.1016/j.semarthrit.2006.03.005 }}</ref><ref name=autogenerated1>{{navedi časopis | author1 = Ogawa Y |author2=Calhoun WJ | title = The role of leukotrienes in airway inflammation | url = https://archive.org/details/sim_journal-of-allergy-and-clinical-immunology_2006-10_118_4/page/789 | journal = The Journal of Allergy and Clinical Immunology | volume = 118 | issue = 4 | pages = 789–98; quiz 799–800 | date = Oct 2006 | pmid = 17030228 | doi = 10.1016/j.jaci.2006.08.009 }}</ref> Pogosti citokini so [[interlevkin]]i, odgovorni za komunikacijo med levkociti, kemokini, ki povzročajo [[Taksija|kemotakso]] (gibanje, ki ga izzove kemični stimulant), in [[interferon]]i s protivirusnim delovanjem, kot je zaviranje sinteze beljakovin v gostiteljski celici.<ref name=autogenerated3>{{navedi časopis | author1 = Le Y |author2=Zhou Y |author3=Iribarren P |author4=Wang J | title = Chemokines and chemokine receptors: their manifold roles in homeostasis and disease | journal = Cellular & Molecular Immunology | volume = 1 | issue = 2 | pages = 95–104 | date = Apr 2004 | pmid = 16212895 | url = http://www.cmi.ustc.edu.cn/1/2/95.pdf }}</ref> Včasih se sproščajo tudi rastni dejavniki in citotoksični faktorji. Citokini in druge molekule privlačijo imunske celice na mesto okužbe in spodbujajo zdravljenje poškodovanega tkiva po odstranitvi patogenov.<ref name=autogenerated5>{{navedi časopis | author1 = Martin P |author2=Leibovich SJ | title = Inflammatory cells during wound repair: the good, the bad and the ugly | journal = Trends in Cell Biology | volume = 15 | issue = 11 | pages = 599–607 | date = Nov 2005 | pmid = 16202600 | doi = 10.1016/j.tcb.2005.09.002 }}</ref>

=== Sistem komplementa ===
[[Sistem komplementa]] je biokemijska kaskada reakcij, usmerjenih v napad na površino tuje celice. Takšno ime je dobil, ker komplementira/dopolnjuje druge mehanizme ubijanja patogenov. Vključuje preko 20 beljakovin in je pomembna humoralna komponenta prirojenega imunskega sistema.<ref name=Rus>{{navedi časopis |author1 = Rus H |author2=Cudrici C |author3=Niculescu F | title = The role of the complement system in innate immunity | journal = Immunologic Research | volume = 33 | issue = 2 | pages = 103–12 | year = 2005 | pmid = 16234578 | doi = 10.1385/IR:33:2:103 }}</ref><ref name=Degn_2013>{{navedi časopis |author1 = Degn SE |author2=Thiel S | title = Humoral pattern recognition and the complement system | journal = Scandinavian Journal of Immunology | volume = 78 | issue = 2 | pages = 181–93 | date = August 2013 | pmid = 23672641 | doi = 10.1111/sji.12070 }}</ref> Veliko vrst organizmov poseduje svojevrstne sisteme komplementa, med njimi tudi nesesalci, kot so rastline, ribe in nekateri nevretenčarji.<ref name=Janeway6>{{navedi knjigo | author = Janeway CA, Jr. |authorlink=Charles Janeway |title=Immunobiology | edition = 6. | publisher = Garland Science |year=2005 | isbn = 0-443-07310-4 }}</ref>

Pri ljudeh ga sproži vezava komplementa na protitelesa, ki so vezana na mikrobe, ali vezava beljakovin sistema komplementa na ogljikove hidrate na površini mikroba. Takšen signal prepoznave sproži hiter ubijalski odziv.<ref>{{navedi časopis |author1 = Liszewski MK |author2 =Farries TC |author3=Lublin DM |author4=Rooney IA |author5= Atkinson JP | title = Control of the complement system | journal = Advances in Immunology | volume = 61 | issue =  | pages = 201–83 | year = 1996 | pmid = 8834497 | doi = 10.1016/S0065-2776(08)60868-8 | isbn = 978-0-12-022461-6 | series = Advances in Immunology }}</ref> Hitrost odziva je posledica ojačitve, ki se zgodi zaradi sosledne proteolitske aktivacije molekul komplementa, iz katerih nastanejo nove proteaze. Po tem, ko se proteini komplementa sprva vežejo na mikrob, aktivirajo svojo proteazno aktivnost, ki posledično aktivira druge proteaze komplementa itn. To privede do katalitske kaskade, ki ojača prvotni signal kot pri nadzorovani pozitivni povratni zanki,<ref>{{navedi časopis |author1= Sim RB |author2=Tsiftsoglou SA | title = Proteases of the complement system | journal = Biochemical Society Transactions | volume = 32 | issue = Pt 1 | pages = 21–7 | date = Feb 2004 | pmid = 14748705 | doi = 10.1042/BST0320021 | url = http://www.biochemsoctrans.org/bst/032/0021/0320021.pdf }}</ref> nastanejo pa tudi [[peptid]]i, ki privlačijo imunske celice, povečajo prepustnost kapilarne stene in opsonizirajo (obdajo) površino patogena, s čimer ga označijo za uničenje. Takšno oblaganje komplementa lahko neposredno ubije celico zaradi motenja plazemske membrane.<ref name=Rus />

=== Celične ovire ===
[[Slika:SEM_blood_cells.jpg|desno|sličica|274x274_pik|Slika normalne človeške krvi iz krvnega obtoka, posneta z vrstičnim elektronskim mikroskopom. Vidijo se rdeče krvničke (eritrociti), bele krvničke (kot so limfociti), monocit, nevtrofilec in mnogo majhnih trombocitov v obliki diskov.]]
Levkociti (bele krvne celice) delujejo kot samostojni enocelični organizmi in predstavljajo drugo vejo prirojenega imunskega sistema.<ref name=Alberts /> Med levkocite prirojenega imunskega sistema spadajo [[fagocit]]i ([[Nevtrofilec|nevtrofilci]], [[makrofag]]i in [[Dendritična celica|dendritične celice]]), [[Tkivni bazofilec|tkivni bazofilci]] (mastociti), bazofilci, [[Eozinofilec|eozinofilci]] in naravne celice ubijalke. Te celice so sposobne patogene prepoznati in odstraniti, kar dosežejo tako, da večje patogene napadejo preko stika ali pa mikroorganizem obdajo in ga ubijejo.<ref name=Janeway6 /> Levkociti prirojenega imunskega sistema so pomembni posredniki informacij pri razvoju limfoidnih organov in aktivaciji pridobljenega imunskega sistema.<ref name="Withers_2016">{{navedi časopis | author = Withers DR | title = Innate lymphoid cell regulation of adaptive immunity | journal = Immunology | date = June 2016 | pmid = 27341319 | doi = 10.1111/imm.12639 | volume=149 | pmc=5011676 | pages=123–30}}</ref>

[[Fagocitoza]] je pomemben del celične prirojene imunosti. Celice, imenovane fagociti, obdajo oz. »pojejo« patogene in druge večje delce. Fagociti navadno krožijo po telesu in iščejo patogene, citokini pa jih lahko privabijo na bolj specifično mesto.<ref name=Alberts /> Ko je patogen ujet v znotrajcelični [[vezikel]] (fagosom), pride do združitve z drugim veziklom, imenovanim [[lizosom]], v fagolizosom. Patogen umre zaradi aktivnih prebavnih encimov ali sproščanja [[Radikal (kemija)|prostih radikalov]] v fagolizosom.<ref>{{navedi časopis |author= Ryter A | title = Relationship between ultrastructure and specific functions of macrophages | journal = Comparative Immunology, Microbiology and Infectious Diseases | volume = 8 | issue = 2 | pages = 119–33 | year = 1985 | pmid = 3910340 | doi = 10.1016/0147-9571(85)90039-6 }}</ref><ref>{{navedi časopis |author1= Langermans JA |author2=Hazenbos WL |author3=van Furth R | title = Antimicrobial functions of mononuclear phagocytes | journal = Journal of Immunological Methods | volume = 174 | issue = 1–2 | pages = 185–94 | date = Sep 1994 | pmid = 8083520 | doi = 10.1016/0022-1759(94)90021-3 }}</ref> Fagocitoza se je razvila kot način za pridobivanje hranil, kasneje v evoluciji pa je dobila tudi obrambno vlogo pred patogeni.<ref>{{navedi časopis | author1 = May RC |author2=Machesky LM | title = Phagocytosis and the actin cytoskeleton | journal = Journal of Cell Science | volume = 114 | issue = Pt 6 | pages = 1061–77 | date = Mar 2001 | pmid = 11228151 |doi= 10.1242/jcs.114.6.1061}}</ref> Je najverjetneje najstarejša oblika gostiteljeve obrambe, saj se fagociti nahajajo tako v vretenčarjih kot nevretenčarjih.<ref>{{navedi časopis |author1 = Salzet M |author2=Tasiemski A |author3=Cooper E | title = Innate immunity in lophotrochozoans: the annelids | journal = Current Pharmaceutical Design | volume = 12 | issue = 24 | pages = 3043–50 | year = 2006 | pmid = 16918433 | doi = 10.2174/138161206777947551 }}</ref>

Nevtrofilci in makrofagi so fagociti, ki krožijo po telesu in iščejo patogene.<ref>{{navedi časopis |author1 = Zen K |author2=Parkos CA | title = Leukocyte-epithelial interactions | journal = Current Opinion in Cell Biology | volume = 15 | issue = 5 | pages = 557–64 | date = Oct 2003 | pmid = 14519390 | doi = 10.1016/S0955-0674(03)00103-0 }}</ref> Nevtrofilce po navadi srečamo v [[Krvni obtok|krvnem obtoku]] in predstavljajo največji delež fagocitov (50–60 % vseh levkocitov).<ref name="IandF">{{navedi knjigo|last=Stvrtinová |first=Viera |first2=Ján |last2=Jakubovský |first3=Ivan |last3=Hulín |name-list-style=vanc |title=''Inflammation and Fever'' from Pathophysiology: Principles of Disease |publisher=Academic Electronic Press |year=1995 |location=Computing Centre, Slovak Academy of Sciences |url=http://nic.savba.sk/logos/books/scientific/Inffever.html |isbn=80-967366-1-2 |accessdate=2007-01-01 |archiveurl=https://web.archive.org/web/20010711220523/http://nic.savba.sk/logos/books/scientific/Inffever.html |archivedate=2001-07-11 }}</ref> V akutni fazi vnetja (zlasti kot posledica bakterijske okužbe) nevtrofilci v procesu kemotakse migrirajo proti mestu vnetja. Navadno tja prispejo prvi. Makrofagi so vsestranske celice, ki se nahajajo v tkivih in proizvajajo široko paleto snovi, med drugim encime, proteine komplementa in citokinov. Delujejo tudi kot lovilci, ki izločajo izčrpane celice in druge ostanke iz telesa. Poleg tega so tudi [[Antigen predstavitvena celica|antigen prestavitvene celice]], ki aktivirajo pridobljen imunski sistem.<ref name="Rua_2015">{{navedi časopis |author1 = Rua R |author2=McGavern DB | title = Elucidation of monocyte/macrophage dynamics and function by intravital imaging | journal = Journal of Leukocyte Biology | volume = 98 | issue = 3 | pages = 319–32 | date = September 2015 | pmid = 26162402 | doi = 10.1189/jlb.4RI0115-006RR | pmc=4763596}}</ref>

Dendritične celice (DC) so fagociti v tkivih, ki so v stiku z zunanjim okoljem – v koži, nosu, pljučih, želodcu in črevesju.<ref name=Guermonprez>{{navedi časopis | author1= Guermonprez P |author2=Valladeau J |author3=Zitvogel L |author4=Théry C |author5=Amigorena S | title = Antigen presentation and T cell stimulation by dendritic cells | journal = Annual Review of Immunology | volume = 20 | issue = 1 | pages = 621–67 | year = 2002 | pmid = 11861614 | doi = 10.1146/annurev.immunol.20.100301.064828 }}</ref> Ime so dobile po obliki, ki spominja na [[dendrit]]e živčnega sistema z mnogimi koničastimi izrastki, a z živčevjem nikakor niso povezane. Služijo kot povezava med telesnimi tkivi ter prirojenim in pridobljenim imunskim sistem, saj predstavljajo antigene T-celicam, ki tvorijo enega ključnih celičnih tipov pridobljenega imunskega sistema.<ref name=Guermonprez />

Tkivni bazofilci (mastociti) se nahajajo v vezivnem tkivu in v mukoznih membranah, kjer posredujejo ob vnetnem odzivu.<ref>{{navedi časopis |author1 = Krishnaswamy G |author2=Ajitawi O |author3=Chi DS | title = The human mast cell: an overview | journal = Methods in Molecular Biology | volume = 315 | issue =  | pages = 13–34 | year = 2006 | pmid = 16110146 | doi = 10.1385/1-59259-967-2:013 }}</ref> Najpogosteje jih povezujemo z alergijami in anafilaksijo.<ref name="IandF" /> Bazofilci in eozinofilci so sorodni nevtrofilcem. Sproščajo kemične mediatorje, ki sodelujejo pri obrambi proti zajedavcem, in igrajo ključno vlogo pri alergijskih reakcijah, kot je [[astma]].<ref>{{navedi časopis |author1 = Kariyawasam HH |author2=Robinson DS | title = The eosinophil: the cell and its weapons, the cytokines, its locations |url = https://archive.org/details/sim_seminars-in-respiratory-and-critical-care-medicine_2006-04_27_2/page/117 | journal = Seminars in Respiratory and Critical Care Medicine | volume = 27 | issue = 2 | pages = 117–27 | date = Apr 2006 | pmid = 16612762 | doi = 10.1055/s-2006-939514 }}</ref> [[Naravna celica ubijalka|Naravne celice ubijalke]] (NK-celice) so levkociti, ki napadajo in uničujejo [[tumor]]ske celice ter celice, okužene z virusi.<ref>{{navedi časopis | author1 = Middleton D |author2=Curran M |author3=Maxwell L | title = Natural killer cells and their receptors | journal = Transplant Immunology | volume = 10 | issue = 2–3 | pages = 147–64 | date = Aug 2002 | pmid = 12216946 | doi = 10.1016/S0966-3274(02)00062-X }}</ref>

=== Naravne celice ubijalke ===
Naravne celice ubijalke (tudi NK-celice) so limfociti in sestavni del prirojenega imunskega sistema. Mikrobov ne napadajo neposredno.<ref name="pmid28078307">{{navedi časopis |author1=Gabrielli S |author2=Ortolani C |author3=Del Zotto G |author4=Luchetti F |author5=Canonico B |author6=Buccella F |author7=Artico M |author8=Papa S |author9=Zamai L |title=The Memories of NK Cells: Innate-Adaptive Immune Intrinsic Crosstalk |journal=Journal of Immunology Research |volume=2016 |issue= |pages=1376595 |year=2016 |pmid=28078307 |pmc=5204097 |doi=10.1155/2016/1376595 |url=}}</ref> NK-celice uničujejo kompromitirane gostiteljske celice, kot so tumorske celice in celice, okužene z virusi. Prepoznajo jih po stanju, imenovanem »missing self« (»manjkajoče sebstvo«). Ta izraz opisuje celice z nizkim nivojem označevalca PHK I na celičnem površju, kar se lahko zgodi ob virusni okužbi gostiteljeve celice.<ref name=Janeway6 /> Ime »naravne ubijalke« so dobile zaradi prvotnega prepričanja, da za ubijanje celic preko principa ''missing self ''ne potrebujejo aktivacije. Že mnoga leta ostaja uganka, kako NK-celice prepoznajo tumorske celice in okužene celice. Vemo samo, da jih aktivira pomanjkanje PHK I. Normalne celice v telesu se izognejo napadu NK-celic, saj izražajo nespremenjene lastne antigene PHK, ki jih prepoznajo recceptorji, ki zavirajo napad.<ref name="pmid22665247">{{navedi časopis |author = Rajalingam R | title = Overview of the killer cell immunoglobulin-like receptor system | journal = Methods in Molecular Biology | volume = 882 | issue =  | pages = 391–414 | year = 2012 | pmid = 22665247 | doi = 10.1007/978-1-61779-842-9_23 | isbn = 978-1-61779-841-2 | series = Methods in Molecular Biology™ }}</ref>

== Pridobljeni imunski sistem ==
Pridobljeni imunski sistem se je razvil v zgodnjih vretenčarjih in omogoča močnejši imunski odziv, pojavi pa se tudi imunski spomin, pri kateremu si imunski sistem "zapomni" značilne antigene posameznega patogenega organizma.<ref>{{navedi časopis | author1 = Pancer Z |author2=Cooper MD | title = The evolution of adaptive immunity | journal = Annual Review of Immunology | volume = 24 | issue = 1 | pages = 497–518 | year = 2006 | pmid = 16551257 | doi = 10.1146/annurev.immunol.24.021605.090542 }}</ref> Pridobljeni imunski odziv sproži specifičen antigen, kar zahteva prepoznavanje tujih molekul med procesom predstavitve antigena. Specifičnost antigenov omogoča odziv, ki je ukrojen za specifičen patogen ali celico, okuženo s patogenom. To sposobnost priprave odgovora ohranjajo "spominske celice". Če patogen ponovno okuži telo, ga spominske celice hitro odstranijo.

=== Limfociti ===
Celice pridobljenega imunskega sistema so posebna vrsta levkocitov, imenovane limfociti. Limfociti B in limfociti T sta veliki podskupini limfocitov, ki izhajata iz matičnih krvotvornih celic kostnega mozga.<ref name=Janeway6 /> B-celice so vključene v [[Humoralna imunost|humoral imunski odziv]], T-celice pa v [[celični imunski odziv]].

Tako B-celice kot T-celice prenašajo receptorske molekule, ki prepoznajo specifične tarče. T-celice prepoznajo tuje tarče, kot so patogeni, šele ko so bili antigeni (majhni deli patogena) obdelani in predstavljeni na površini celice skupaj s človeku lastnim receptorjem, imenovanim [[Poglavitni kompleks tkivne skladnosti|poglavitni histokompatibilnostni kompleks]] (PHK, angleško tudi MHC – ''major histocompatibility complex''). Obstajata dva glavna podtipa T-celic: celice ubijalke in celice pomagalke. Poleg njiju poznamo še regulatorne T-celice, ki igrajo vlogo pri uravnavanju imunskega odziva. Celice ubijalke prepoznajo samo antigene, sparjene z molekulami PHK tipa I, pomagalke in regulatorne celice pa antigene, sparjene z molekulami PHK tipa II. Dva različna mehanizma kažeta na različni vlogi celic ubijalk in pomagalk. Tretji in manjši podtip so γδ T-celice, ki prepoznavajo nedotaknjene antigene, ki niso povezani z receptorjem PHK.<ref name="Holtmeier W, Kabelitz D 2005 151–83">{{navedi časopis |author1 = Holtmeier W |author2=Kabelitz D | title = gammadelta T cells link innate and adaptive immune responses | journal = Chemical Immunology and Allergy | volume = 86 | issue =  | pages = 151–83 | year = 2005 | pmid = 15976493 | doi = 10.1159/000086659 | isbn = 3-8055-7862-8 | series = Chemical Immunology and Allergy }}</ref> Dvojno pozitivne T-celice so v [[priželjc]]u izpostavljene raznolikim »lastnim« antigenom. Za normalno delovanje priželjca je potrebna zadostna količina joda.<ref>{{navedi časopis|author1=Venturi, S. |author2=Venturi, M.|title= Iodine, thymus, and immunity|journal=Nutrition|volume= 25 | issue = 9 |pages=977–979|year=2009|doi=10.1016/j.nut.2009.06.002}}</ref>

Po drugi strani so za antigen specifični receptorji na površini B-celic molekule protiteles, ki prepoznajo celotne patogene brez potrebe po procesiranju antigenov. Vsaka linija B-celic izraža drugo protitelo, zato predstavlja celota vseh B-celičnih antigenskih receptorjev vsa protitelesa, ki jih telo lahko porizvede.<ref name= Janeway6 />

==== Celice ubijalke ====
Celice ubijalke so podskupina T-celic. Ubijajo celice, okužene z virusi (in drugimi patogeni), poškodovane celice in druge nefunkcionalne celice.<ref>{{navedi časopis | author1 = Harty JT |author2=Tvinnereim AR |author3=White DW | title = CD8+ T cell effector mechanisms in resistance to infection | journal = Annual Review of Immunology | volume = 18 | issue = 1 | pages = 275–308 | year = 2000 | pmid = 10837060 | doi = 10.1146/annurev.immunol.18.1.275 }}</ref> Kot pri B-celicah tudi posamezni tip T-celic prepoznava specifičen antigen. Celice ubijalke aktivira vezava tega specifičnega antigena v kompleksu z PHK I druge celice na T-celični receptor (TRC). Pri prepoznavanju kompleksa PHK-antigen pomaga tudi koreceptor CD8 na T-celici. Le-ta nato potuje po telesu in išče celice, kjer PHK I nosi ta antigen. Ob stiku s takšno celico sprosti citotoksične snovi, kot so [[perforin]]i, ki tvorijo pore v plazemsko membrano tarčne celice, kar omogoča vdor ionov, vode in toksinov v celico. Vdor toksina granulizina (proteaza) sproži [[Apoptoza|apoptozo]] v tarčni celici.<ref name=Radoja>{{navedi časopis | author1 = Radoja S |author2=Frey AB |author3=Vukmanovic S | title = T-cell receptor signaling events triggering granule exocytosis | journal = Critical Reviews in Immunology | volume = 26 | issue = 3 | pages = 265–90 | year = 2006 | pmid = 16928189 | doi = 10.1615/CritRevImmunol.v26.i3.40 | url = http://www.begellhouse.com/journals/2ff21abf44b19838,3355ca53351ee89f,0c60f1a11eadc5fd.html }}</ref> Ubijanje celic preko celic ubijalk je posebej pomembno pri preprečevanju razmnoževanja virusov. Aktivacija T-celic se začne šele ob zelo močnem aktivacijskem signalu po nastanku kompleksa PHK-antigen ali ob dodatnih aktivacijskih signalih celic pomagalk.<ref name=Radoja />

==== Celice pomagalke ====
[[Slika:Lymphocyte_activation_simple.png|desno|sličica|300x300_pik|Funkcije celic pomagalk: antigen predstavitvene celice (APC) predstavljajo antigene na MHC II molekulah, ki jih pomagalke tudi s pomočjo koreceptorjev CD4 prepoznajo. Aktivacija mirujočih pomagalk povzroča sproščanje citokinov in drugih stimulatornih signalov (zelene puščice), ki stimulirajo aktivacijo makrofagov, celic ubijalk in B-celic; slednje proizvajajo protitelesa. Stimulacija B-celic in makrofagov se zgodi po začetni proliferaciji celic pomagalk.]]
Celice pomagalke uravnavajo delovanje prirojenega in pridobljenega imunskega sistema in določajo, kateri odziv na določeni patogen se sproži.<ref>{{navedi časopis | author1= Abbas AKMurphy KM| author2=Sher A | title = Functional diversity of helper T lymphocytes | journal = Nature | volume = 383 | issue = 6603 | pages = 787–93 | date = Oct 1996 | pmid = 8893001 | doi = 10.1038/383787a0 | bibcode = 1996Natur.383..787A }}</ref><ref>{{navedi časopis |author1= McHeyzer-Williams LJ |author2=Malherbe LP |author3=McHeyzer-Williams MG | title = Helper T cell-regulated B cell immunity | journal = Current Topics in Microbiology and Immunology | volume = 311 | issue =  | pages = 59–83 | year = 2006 | pmid = 17048705 | doi = 10.1007/3-540-32636-7_3 | isbn = 978-3-540-32635-9 | series = Current Topics in Microbiology and Immunology }}</ref> Same po sebi niso citotoksične (ne ubijajo okuženih celic in ne odstranjujejo patogenov). S tem, ko usmerjajo druge celice, nadzorujejo imunski odziv .

Celice pomagalke izražajo [[T-celični receptor|T-celične receptorje]] (TCR), ki prepoznavajo antigene, vezane na molekule PHK II. Kompleks antigen-PHK prepoznajo tudi koreceptorji [[CD4]], ki novačijo molekule iz T-celice (npr. Lck tirozinsko kinazo), ki so odgovorne za aktivacijo celice. Pomagalke so šibkeje povezane z mehanizmom aktivacije preko kompleksa PHK-antigen kot celice ubijalke, saj je pri slednjih za aktivacijo potrebna zgolj ena povezava kompleksa s T-celičnim receptorjem, pri pomagalkah pa okoli 200–300. Pomagalke potrebujejo tudi daljši stik z antigen predstavitveno celico za aktivacijo.<ref>{{navedi časopis |author1= Kovacs B |author2=Maus MV |author3=Riley JL |author4=Derimanov GS |author5=Koretzky GA |author6=June CH |author7=Finkel TH | title = Human CD8+ T cells do not require the polarization of lipid rafts for activation and proliferation | journal = Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America | volume = 99 | issue = 23 | pages = 15006–11 | date = Nov 2002 | pmid = 12419850 | pmc = 137535 | doi = 10.1073/pnas.232058599 | bibcode = 2002PNAS...9915006K }}</ref> Aktivacija mirujoče celice pomagalke sproži sproščanje citokinov, ki vplivajo na delovanje mnogih tipov celic. Citokinski signali celic pomagalk povečajo mikrobicidno delovanje makrofagov in aktivnost celic ubijalk.<ref name= Alberts /> Poleg tega sproži aktivacija pomagalk zviševanje ravni molekul, izraženih na površini T-celic, npr. CD40, kar priskrbi dodaten stimulatorni signal za aktivacijo B-celične proizvodnje protiteles.<ref>{{navedi časopis |author1= Grewal IS |author2=Flavell RA | title = CD40 and CD154 in cell-mediated immunity | journal = Annual Review of Immunology | volume = 16 | issue = 1 | pages = 111–35 | year = 1998 | pmid = 9597126 | doi = 10.1146/annurev.immunol.16.1.111 }}</ref>

==== Gama delta T-celice ====
Gama delta T-celice (γδ T-celice) imajo alternativni T-celični receptor (TCR) v nasprotju s CD4+ in CD8+ (αβ) T-celicami. Delijo si značilnosti celic pomagalk, citotoksičnih T-celic in naravnih celic ubijalk. Pogoji, ki povzročijo odziv γδ T-celic, niso v celoti raziskani. Kot druge »nekonvencionalne« podskupine T-celic z nespremenljivimi receptorji TCR, kot so na CD1d omejene naravne T-celice ubijalke, γδ T-celice prehajajo mejo med prirojeno in pridobljeno imunostjo.<ref>{{navedi časopis | author = Girardi M | title = Immunosurveillance and immunoregulation by gammadelta T cells | journal = The Journal of Investigative Dermatology | volume = 126 | issue = 1 | pages = 25–31 | date = Jan 2006 | pmid = 16417214 | doi = 10.1038/sj.jid.5700003 }}</ref> Po eni strani so komponenta pridobljene imunosti, saj [[Rekombinacija|rekombinirajo]] gene za TCR za ustvarjanje raznolikih receptorjev in so zmožne tudi tvorbe spominskih fenotipov, po drugi strani pa lahko sodelujejo tudi pri prirojenem imunskem odzivu, saj izražajo nespremenljive TCR in NK receptorje za prepoznavo manj specifičnih molekularnih vzorcev PRR (na primer Vγ9/Vδ2 T-celice se odzovejo na pogoste mikrobne molekule, močno omejene Vδ1+ T-celice [[Krovno tkivo|epitelija]] pa na epitelijske celice pod stresom).<ref name="Holtmeier W, Kabelitz D 2005 151–83" />
[[Slika:Antibody illustration.svg|desno|sličica|220x220_pik|Protitelo je sestavljeno iz dveh težkih verig (temno modra) in dveh lahkih verig (svetlo modra). Edinstvene variabilne regije (vijolična) omogočajo prepoznavanje ujemajočega se antigena.<ref name=NIAID>{{navedi splet|title=Understanding the Immune System: How it Works |publisher=[[National Institute of Allergy and Infectious Diseases]] (NIAID) |url=https://www.niaid.nih.gov/publications/immune/the_immune_system.pdf |format=[[PDF]] |accessdate=2007-01-01 |url-status=dead |archiveurl=https://web.archive.org/web/20070103005411/http://www.niaid.nih.gov/Publications/immune/the_immune_system.pdf |archivedate=2007-01-03}}</ref>]]

==== Limfociti B in protitelesa ====
Limfociti B prepoznajo patogen ob vezavi specifičnega tujega antigena na njihovo površinsko protitelo.<ref name=Sproul>{{navedi časopis | author1 = Sproul TW |author2=Cheng PC |author3=Dykstra ML |author4=Pierce SK | title = A role for MHC class II antigen processing in B cell development | journal = International Reviews of Immunology | volume = 19 | issue = 2–3 | pages = 139–55 | year = 2000 | pmid = 10763706 | doi = 10.3109/08830180009088502 }}</ref> Ta kompleks antigen-protitelo nato prevzamejo in proteolitsko obdelajo do peptidov, ki jih nato predstavijo na površinskih molekulah PHK II. Ta kombinacija antigena in PHK privlači ujemajočo se T-celico pomagalko, ki izloča limfokine in B-celico aktivira.<ref>{{navedi časopis |author1 = Kehry MR |author2=Hodgkin PD | title = B-cell activation by helper T-cell membranes | journal = Critical Reviews in Immunology | volume = 14 | issue = 3–4 | pages = 221–38 | year = 1994 | pmid = 7538767 | doi = 10.1615/CritRevImmunol.v14.i3-4.20 }}</ref> Ko se le-ta nato začne deliti, njene potomke (plazmatke) izločajo milijone kopij protitelesa, ki prepoznava isti antigen. Protitelesa krožijo po krvi in limfi, vežejo se na patogene s tem antigenom in jih označijo za uničenje z aktivacijo komplementa ali s privzemom in uničenjem v fagocitu. Protitelesa lahko tudi direktno nevtralizirajo bakterijske toksine ali se vežejo na virusne in bakterijske receptorje, ki jih le-ti uporabljajo za okužbo celice.<ref>{{navedi knjigo | last1 = Murphy | first1 = Kenneth | last2 = Weaver | first2 = Casey | name-list-style = vanc | title = Immunobiology | date = 2016 | publisher = Garland Science | isbn = 978-0-8153-4505-3 | edition=9 | chapter = 10: The Humoral Immune Response}}</ref>

==== Alternativni pridobljeni imunski sistem ====
Evolucijski razvoj pridobljenega imunskega sistema se je zgodil v predniku vretenčarjev s čeljustjo. Mnoge klasične molekule pridobljenega imunskega sistema (npr. protitelesa in TCR) obstajajo samo v njih. Vseeno pa pri nekaterih primitivnih vretenčarjih brez čeljusti, kot so [[piškurji]] in [[glenavice]], obstajajo molekule, ki izvirajo iz limfocitov. Te organizmi vsebujejo široko paleto molekul VLR (variabilni limfocitni receptor), ki izvirajo iz enega ali dveh genov in ki naj bi vezale patogenske antigene podobno kot protitelesa z določeno stopnjo specifičnosti.<ref>{{navedi časopis |author1= Alder MN |author2=Rogozin IB |author3=Iyer LM |author4=Glazko GV |author5=Cooper MD |author6=Pancer Z | title = Diversity and function of adaptive immune receptors in a jawless vertebrate | journal = Science | volume = 310 | issue = 5756 | pages = 1970–3 | date = Dec 2005 | pmid = 16373579 | doi = 10.1126/science.1119420 | bibcode = 2005Sci...310.1970A }}</ref>

=== Imunski spomin ===
[[Slika:Immune_response2.svg|levo|sličica|360x360_pik|Časovni potek imunskega odgovora. Začne se z začetno izpostavitvijo patogenu (ali cepljenjem) in vodi v tvorbo in vzdrževanje aktivnega imunskega spomina.]]
Ko se začnejo aktivirani limfociti B in T deliti, postanejo nekateri njihovi potomci dolgožive spominske celice. Tekom življenja osebka si te celice zapomnijo vse specifične patogene, s katerimi so bile v stiku, in lahko sprožijo močan odziv, če pridejo z njimi v ponoven stik. Takšen odziv je »prilagojen«, ker se zgodi tekom posameznikovega življenja kot prilagoditev na okužbo z nekim določenim patogenom in kot priprava imunskega sistema na prihodnje izzive. Imunski spomin delimo na pasivni kratkotrajni in aktivni dolgotrajni spomin.
==== Pasivni spomin ====
[[novorojenec|Novorojenci]] še niso bili izpostavljeni mikrobom in so posebej občutljivi za okužbe, zato jih mati oskrbuje s pasivno zaščito. Med nosečnostjo se [[protitelo|protitelesa]] družine [[IgG]] preko posteljice prenašajo iz matere na otroka, zato imajo novorojenci v krvi visoko koncentracijo protiteles proti istim specifičnim antigenom kot njihove matere.<ref>{{navedi časopis |author1 = Saji F |author2=Samejima Y |author3=Kamiura S |author4=Koyama M | title = Dynamics of immunoglobulins at the feto-maternal interface | journal = Reviews of Reproduction | volume = 4 | issue = 2 | pages = 81–9 | date = May 1999 | pmid = 10357095 | doi = 10.1530/ror.0.0040081 }}</ref> Tudi [[materino mleko]] vsebuje protitelesa, ki se prenašajo v dojenčkovo črevesje, kjer ga varujejo pred bakterijskimi okužbami, dokler jih ni sposoben izdelovati sam.<ref>{{navedi časopis |author = Van de Perre P | title = Transfer of antibody via mother's milk | journal = Vaccine | volume = 21 | issue = 24 | pages = 3374–6 | date = Jul 2003 | pmid = 12850343 | doi = 10.1016/S0264-410X(03)00336-0 }}</ref> Takšni zaščiti pravimo pasivna zaščita, saj spominske celice in protitelesa v fetusu ter dojenčku še ne nastajajo, ampak vanj samo pasivno prehajajo. Kmalu po [[rojstvo|rojstvu]] pa prevzame dojenčkov lasten imunski sistem nalogo, ki jo bo opravljal vse [[življenje]]: prepoznavanje patogenov, kot so [[gliste]], [[virus]]i, [[bakterije]] in drugi [[Zajedavstvo|zajedavci]].

V medicini se lahko posameznika pasivno zaščiti z vbrizganjem [[Krvni serum|seruma]], bogatega s protitelesi.<ref name="Keller">{{navedi časopis |author1 = Keller MA |author2=Stiehm ER | title = Passive immunity in prevention and treatment of infectious diseases |url = https://archive.org/details/sim_clinical-microbiology-reviews_2000-10_13_4/page/602 | journal = Clinical Microbiology Reviews | volume = 13 | issue = 4 | pages = 602–14 | date = Oct 2000 | pmid = 11023960 | pmc = 88952 | doi = 10.1128/CMR.13.4.602-614.2000 }}</ref>

==== Aktivni spomin in cepljenja ====
Dolgotrajni aktivni spomin se tvori po okužbi, ki aktivira limfocite B in T. Ustvarimo ga lahko tudi umetno s cepljenjem. Princip v ozadju cepljenja (imenovanim tudi imunizacija) je predstavitev antigena iz patogena za stimulacijo imunskega sistema in razvoja specifične imunosti proti tem določenem patogenu brez povzročitve bolezni, povezane s tem organizmom.<ref name=Alberts /> Takšna namerna povzročitev imunskega odgovora je uspešna, ker izrablja specifičnost imunskega sistema. Ker ostajajo pri človeku nalezljive bolezni eden od glavnih razlogov smrti, predstavlja cepljenje najbolj učinkovito manipulacijo imunskega sistema, ki jo je človeštvo razvilo.<ref name=Janeway6 /><ref>[http://www.who.int/healthinfo/bod/en/index.html Death and DALY estimates for 2002 by cause for WHO Member States.] [[World Health Organization]]. Retrieved on 1 January 2007.</ref>

Večina virusnih celiv temeplji na oslabljenih (atenuiranih) virusih, bakterijska pa vsebujejo necelične komponente mikroorganizmov (npr. neškodljive komponente [[toksin]]a).<ref name=Alberts /> Ker mnogi antigeni v neceličnih cepivih ne sprožijo močnega pridobljenega odgovora, je treba v bakterijska cepiva dodati [[adjuvans]]e, ki aktivirajo antigen predstavitvene celice prirojenega imunskega sistema in povečajo imunogenost.<ref>{{navedi časopis | author1 = Singh M |author2=O'Hagan D | title = Advances in vaccine adjuvants | url = https://archive.org/details/sim_nature-biotechnology_1999-11_17_11/page/1075 | journal = Nature Biotechnology | volume = 17 | issue = 11 | pages = 1075–81 | date = Nov 1999 | pmid = 10545912 | doi = 10.1038/15058 }}</ref>

== Okvare ==
Imunski sistem je izredno učinkovita struktura, ki vključuje specifičnost, sprožanje po stimulu (inducibilnost) in prilagajanje. Motnje v delovanju imunskega sistema se lahko odražajo v šibkejšem, močnejšem ali manj specifičnem delovanju. Imunsko pomanjkljivost pri človeku lahko povzročijo genetske okvare, pridobljena stanja, kot je [[HIV]]/[[AIDS]], ali uporaba [[imunosupresiv]]ov, posledica česar je manjša odpornost proti [[nalezljiva bolezen|nalezljivim boleznim]]. Nasprotno motnje v regulaciji imunskega odziva povzročajo [[vnetje|vnetne]] bolezni. Poleg tega se lahko imunski sistem okvari tako, da prepoznava telesu lastne molekule kot tuje, zaradi česar napada lastna [[tkivo|tkiva]] - posledica so [[avtoimunska bolezen|avtoimunske bolezni]], npr. [[revmatoidni artritis]], [[lupus]], idr. (odvisno od prizadetega tkiva). Stanja nezmožnosti gostiteljevega imunskega sistema, da brani, lahko razdelimo v tri kategorije: imunska pomanjkljivost, avtoimunske bolezni in preobčutljivostne reakcije.

=== Imunska pomanjkljivost ===
Do imunskih pomanjkljivosti pride, ko je ena ali več komponent imunskega sistema neaktivna. Sposobnost imunskega sistema, da se odzove na patogene, je lahko oslabljena pri starejših in mlajših, pri čemer začne pešati okoli 50 leta zaradi [[Imunosenescenca|imunosenescence]].<ref>{{navedi časopis|author1=Aw D |author2=Silva AB |author3=Palmer DB|title=Immunosenescence: emerging challenges for an ageing population|journal=Immunology|volume=120|issue=4|pages=435–46|date=Apr 2007|pmid=17313487|pmc=2265901|doi=10.1111/j.1365-2567.2007.02555.x}}</ref><ref name="nutrition">{{navedi časopis|author=Chandra RK|title=Nutrition and the immune system: an introduction|journal=The American Journal of Clinical Nutrition|volume=66|issue=2|pages=460S–463S|date=Aug 1997|pmid=9250133|url=http://www.ajcn.org/cgi/pmidlookup?view=long&pmid=9250133}}</ref> V razvitih državah so pogosti razlogi za oslabljen imunski sistem [[debelost]], zloraba alkohola in drog. V državah v razvoju je glavni razlog [[Podhranjenost|nedohranjenost]]. Prehrana brez zadostnih beljakovin lahko vodi v oslabljeno celično imunost, zmanjšano aktivnost sistema komplementa, funkcijo fagocitov, koncentracije protiteles razreda IgA in proizvodnje citokinov. Izguba priželjca v zgodnjih letih življenja zaradi genskih mutacij ali kirurške odstranitve privede do hude imunske pomanjkljivosti in visoke dovzetnosti za okužbe.<ref>{{navedi časopis|author=Miller JF|title=The discovery of thymus function and of thymus-derived lymphocytes|journal=Immunological Reviews|volume=185|issue=1|pages=7–14|date=Jul 2002|pmid=12190917|doi=10.1034/j.1600-065X.2002.18502.x}}</ref>

Imunske pomanjkljivosti so lahko dedne ali »pridobljene«. Kronična granulomatozna bolezen, kjer je zmanjšana sposobnost fagocitov, da uničijo patogene, je primer dedne imunske pomanjkljivosti. AIDS in nekateri tipi raka povzročajo pridobljeno pomanjkljivost.<ref>{{navedi časopis|author1=Joos L |author2=Tamm M|title=Breakdown of pulmonary host defense in the immunocompromised host: cancer chemotherapy|journal=Proceedings of the American Thoracic Society|volume=2|issue=5|pages=445–8|year=2005|pmid=16322598|doi=10.1513/pats.200508-097JS}}</ref><ref>{{navedi časopis|author1=Copeland KF |author2=Heeney JL|title=T helper cell activation and human retroviral pathogenesis|journal=Microbiological Reviews|volume=60|issue=4|pages=722–42|date=Dec 1996|pmid=8987361|pmc=239461|url=http://mmbr.asm.org/cgi/pmidlookup?view=long&pmid=8987361}}</ref>

=== Avtoimunske bolezni ===
{{Glavni|Avtoimunska bolezen}}
Drugo stran motenj delovanja imunskega sistema predstavljajo avtoimunske okvare. V tem primeru je imunski sistem preveč aktiven in ne loči med telesu lastnimi in tujimi molekulami, zato napada dele telesa. T-celice in protitelesa tudi pod normalnimi pogoji reagirajo na telesu lastne peptide.<ref>{{navedi časopis|author=Miller JF|title=Self-nonself discrimination and tolerance in T and B lymphocytes|journal=Immunologic Research|volume=12|issue=2|pages=115–30|year=1993|pmid=8254222|doi=10.1007/BF02918299}}</ref> Ena izmed funkcij specializiranih celic, ki se nahajajo v priželjcu in [[Kostni mozeg|kostnem mozgu]], je predstavljanje lastnih antigenov iz vsega telesa mladim limfocitom in izločevanje tistih celic, ki prepoznavajo telesu lastne antigene, s čimer v normalnih okoliščinah preprečujejo avtoimunost.

=== Preobčutljivostne reakcije ===
{{Glavni|Preobčutljivostna reakcija}}
Preobčutljivostne reakcije so imunski odzivi, ki poškodujejo telesu lastno tkivo. Delimo jih na štiri tipe (tip I – IV) glede na vključene mehanizme in časovni potek reakcije. Preobčutljivost tipa I je takojšnja oz. [[Anafilaksija|anafilaktična]] reakcija, pogosto povezana z alergijami. Simptomi segajo od blagega nelagodja, vse do hujših zapletov, ki vodijo do smrti. Mediatorji tega tipa preobčutljivosti so protitelesa tipa IgE, ki sprožijo degranulacijo bazofilcev in mastocitov, ko se povežejo z antigeni.<ref name="USCH">{{navedi splet|url=http://www.microbiologybook.org/book/immunol-sta.htm|title=Immunology&nbsp;— Chapter Seventeen: Hypersensitivity States|last=Ghaffar|first=Abdul|year=2006|publisher=University of South Carolina School of Medicine|work=Microbiology and Immunology On-line|accessdate=2016-05-29}}</ref> Do preobčutljivosti tipa II pride, ko se protitelesa vežejo na antigene osebkovih lastnih celic in jih označijo za uničenje. To imenujemo tudi od protiteles odvisna (tudi citotoksična) preobčutljivost. Mediirajo jo protitelesa razred IgG in IgM. Imunski kompleksi (agregati antigenov, proteini sistema komplementa ter protitelesa IgM in IgG), naloženi v razna tkiva, sprožijo preobčutljivostne reakcije tipa III. Preobčutljivost tipa IV (celično posredovana oz. »zakasnjena« probčutljivost) se razvija od dva do tri dni. Reakcije tipa IV so del mnogih avtoimunskih in nalezljivih bolezni, vključujejo pa lahko tudi alergijski [[kontaktni dermatitis]]. Te reakcije mediirajo T-celice, monociti in makrofagi.

=== Idiopatsko vnetje ===
[[Vnetje]] je eden prvih odzivov imunskega sistema na okužbo, pojavi pa se lahko tudi brez zunanjega vzroka.

Vnetje povzročijo [[eikozanoid]]i in citokini, ki jih izločajo poškodovane in okužene celice. Družino eikozanoidov sestavljajo med drugim [[prostaglandin]]i, ki povzročajo vročino, dilatacijo krvnih žil (povezano z vnetjem) in [[levkotrien]]i, ki privlačijo določene bele krvničke (levkocite). Med pogoste citokine spadajo [[interlevkin]]i, ki so odgovorni za komunikacijo med belimi krvničkami, [[kemokin]]i, ki spodbujajo kemotakso, in [[interferon]]i s protivirusnim delovanjem, kot je zaustavitev sinteze proteinov v gostiteljskih celicah. Pride tudi do sproščanja [[Rastni dejavnik|rastnih]] in citotoksičnih dejavnikov. Citokini in druge snovi spodbujajo delovanje imunskih celic na mestu okužbe in tudi celjenje poškodovanega tkiva po odstranitvi patogenov.

== Drugi mehanizmi in evolucija ==
Zelo verjetno je, da so [[vretenčarji]] prvi razvili večkomponenten, prilagodljiv imunski sistem, saj nevretenčarji ne tvorijo limfocitov ali humoralnega odziva na osnovi protiteles. Veliko vrst organizmov pa vseeno uporablja mehanizme, ki delujejo kot predhodniki teh vidikov vretenčarske imunosti. Imunski sistem se pojavi celo v strukturno najpreprostejših oblikah življenja. Bakterije uporabljajo encime in ti. restrikcijsko modifikacijske sisteme za zaščito pred virusnimi patogeni – [[bakteriofag]]i.<ref>{{navedi časopis|author1=Bickle TA |author2=Krüger DH|title=Biology of DNA restriction|journal=Microbiological Reviews|volume=57|issue=2|pages=434–50|date=Jun 1993|pmid=8336674|pmc=372918|url=http://mmbr.asm.org/cgi/pmidlookup?view=long&pmid=8336674}}</ref> [[Prokarionti]] posedujejo tudi pridobljeno imunost. Preko sistema, ki uporablja sekvence [[CRISPR]] za zadržanje delov fagovega genoma, s katerim so prišli v preteklosti že v stik, lahko kasneje z obliko [[Interferenca RNA|interference RNA]] zavirajo virusno podvojevanje.<ref name="USCH"/><ref>{{navedi časopis|author1=Barrangou R |author2=Fremaux C |author3=Deveau H |author4=Richards M |author5=Boyaval P |author6=Moineau S |author7=Romero DA |author8=Horvath P|title=CRISPR provides acquired resistance against viruses in prokaryotes|journal=Science|volume=315|issue=5819|pages=1709–12|date=Mar 2007|pmid=17379808|doi=10.1126/science.1138140|bibcode=2007Sci...315.1709B}}</ref> Prokarionti imajo tudi druge mehanizme.<ref>{{navedi časopis|last=Hille|first=Frank|last2=Charpentier|first2=Emmanuelle|date=2016|title=CRISPR-Cas: biology, mechanisms and relevance|url=http://rstb.royalsocietypublishing.org/content/371/1707/20150496|journal=Philosophical Transactions of the Royal Society B|volume=371|pages=20150496|via=|doi=10.1098/rstb.2015.0496}}</ref><ref>{{navedi časopis|last=Koonin|first=Eugene V.|date=2017|title=Evolution of RNA- and DNA-guided antivirus defense systems in prokaryotes and eukaryotes: common ancestry vs convergence|url=https://dx.doi.org/10.1186/s13062-017-0177-2|journal=Biology Direct|volume=12|pages=5|doi=10.1186/s13062-017-0177-2|issn=1745-6150|pmc=5303251|pmid=28187792}}</ref> Napadalni elementi imunskega sistema so prisotni tudi pri enoceličnih evkariontih, a je študij o le-teh malo.<ref>{{navedi časopis|author=Bayne CJ|year=2003|title=Origins and evolutionary relationships between the innate and adaptive arms of immune systems|url=https://archive.org/details/sim_integrative-and-comparative-biology_2003-04_43_2/page/293|journal=Integr. Comp. Biol.|volume=43|issue=2|pages=293–299|pmid=21680436|doi=10.1093/icb/43.2.293}}</ref>

Vzorčno prepoznavni receptorji so proteini, ki jih uporabljajo skoraj vsi organizmi za prepoznavanje molekul, povezanih s patogeni. Protimikrobni peptidi [[defenzin]]i so preko evolucije ohranjene komponente prirojenega imunskega sistema v vseh rastlinah in živalih. Predstavljajo glavno obliko nevretenčarske sistemske imunosti. Večina nevretenčarjev uporablja tudi sistem komplementa in fagocitne celice. Interferenca RNA in [[Ribonukleaza|ribonukleaze]] so verjetno obstajale v neki obliki pri predniku vseh evkariontov in se ohranile pri mnogih. Igrale naj bi vlogo pri imunskem odgovoru na virusno okužbo.<ref>{{navedi časopis |author1=Stram Y |author2=Kuzntzova L|title=Inhibition of viruses by RNA interference|journal=Virus Genes|volume=32|issue=3|pages=299–306|date=Jun 2006|pmid=16732482|doi=10.1007/s11262-005-6914-0}}</ref><ref name="Beck">{{navedi časopis|last1=Beck|first1=Gregory|last2=Habicht|first2=Gail S.|title=Immunity and the Invertebrates|journal=Scientific American|pages=60–66|year=1996|url=http://www.scs.carleton.ca/~soma/biosec/readings/sharkimmu-sciam-Nov1996.pdf|format=[[PDF]]|doi=10.1038/scientificamerican1196-60|volume=275|issue=5}}</ref> Imunski sistem sesalcev je nadgradnja teh sistemov, ki omogoča [[pridobljena imunost|pridobljeno imunost]] oz. večjo učinkovitost proti že znanim patogenom, a sistemi prirojene imunosti tudi pri njih ohranjajo pomembno vlogo. Skupaj sestavljajo kompleksen in še ne popolnoma razumljen splet molekul in celic, udeleženih pri imunskem odzivu.

Za razliko od živali rastline nimajo fagocitnih celic. Mnoge rastline se odzovejo z lokalnim in sistemskim kemičnim signaliziranjem, ki potuje po rastlini.<ref name="Plant">{{navedi splet|last=Schneider|first=David|title=Innate Immunity&nbsp;— Lecture 4: Plant immune responses|publisher=Stanford University Department of Microbiology and Immunology|url=http://web.stanford.edu/class/mi104/Plant%20immunity.pdf|accessdate=2007-01-01}}</ref> Posamezne rastlinske celice se odzovejo na molekule, povezane s patogeni – PAMP (angleško ''Pathogen-Associated Molecular Patterns'').<ref>{{navedi časopis|author1=Jones JD |author2=Dangl JL|title=The plant immune system|journal=Nature|volume=444|issue=7117|pages=323–9|date=Nov 2006|pmid=17108957|doi=10.1038/nature05286|bibcode=2006Natur.444..323J}}</ref> Ko je del rastline okužen, začne rastlina ustvarjati lokalizirano preobčutljivostno reakcijo, pri kateri je v okoliških celicah hitro sprožena apoptoza za preprečitev širjenja bolezni v druge dele rastline.<ref>{{navedi revijo|title=The plant immune system|last1=Jones|first1=Jonathan D.G.|last2=Dangl|first2=Jeffery L.|journal=[[Nature]]|doi=10.1038/nature05286|year=2006|volume=444|pages=323–329}}</ref> Sistemska pridobljena odpornost je vrsta obrambnega odziva v rastlini, ki nudi odpornost proti določenem agensu za celo rastlino. Interferenca RNA je zelo pomembna v sistemskem odzivu, saj lahko blokira virusno replikacijo.<ref>{{navedi časopis|author=Baulcombe D|title=RNA silencing in plants|journal=Nature|volume=431|issue=7006|pages=356–63|date=Sep 2004|pmid=15372043|doi=10.1038/nature02874|bibcode=2004Natur.431..356B}}</ref>

== Imunologija tumorjev ==
[[Slika:Macs_killing_cancer_cell.jpg|desno|sličica|250x250_pik|[[Makrofag]]i so prepoznali [[Rak (bolezen)|rakavo]] celico (velika masa s špicami). Po združitvi z rakavimi celicami makrofagi (manjše bele celice) sprostijo toksine, ki celico ubijejo. Imunoterapija je zelo aktivno področje medicinskih raziskav.<ref>{{navedi časopis |first1=Richard A. |last1=Morgan |first2=Mark E. |last2=Dudley |first3=John R. |last3=Wunderlich |first4=Marybeth S. |last4=Hughes |first5=James C. |last5=Yang |first6=Richard M. |last6=Sherry |first7=Richard E. |last7=Royal |first8=Suzanne L. |last8=Topalian |first9=Udai S. |last9=Kammula |first10=Nicholas P. |last10=Restifo |first11=Zhili |last11=Zheng |first12=Azam |last12=Nahvi |first13=Christiaan R. |last13=de Vries |first14=Linda J. |last14=Rogers-Freezer |first15=Sharon A. |last15=Mavroukakis |first16=Steven A. |last16=Rosenberg |display-authors=5 |title=Cancer Regression in Patients After Transfer of Genetically Engineered Lymphocytes|journal=Science|volume=314|issue=5796|pages=126–9|date=October 2006|pmid=16946036|pmc=2267026|doi=10.1126/science.1129003|bibcode=2006Sci...314..126M}}</ref>]]
Druga pomembna vloga imunskega sistema je prepoznavanje in odpravljanje tumorjev. Imenuje se tudi [[imunski nadzor]]. Tumorsko ''spremenjene celice'' izražajo drugačne antigene na svoji površini kot zdrave celice. Imunskem sistemu delujejo takšni antigeni tuji in njihova prisotnost sproži odziv za odstranitev celic. Izražani antigeni izvirajo iz različnih virov;<ref name="anderson">{{navedi časopis |author1=Andersen MH |author2=Schrama D |author3=Thor Straten P |author4=Becker JC|title=Cytotoxic T cells|journal=The Journal of Investigative Dermatology|volume=126|issue=1|pages=32–41|date=Jan 2006|pmid=16417215|doi=10.1038/sj.jid.5700001}}</ref> nekateri so del onkogenih virusov, kot je [[Humani papilomski virus|HPV]], ki povzroča [[Rak materničnega vratu|raka materničnega vratu]]<ref>{{navedi časopis|author1=Boon T |author2=van der Bruggen P|title=Human tumor antigens recognized by T lymphocytes|url=https://archive.org/details/sim_journal-of-experimental-medicine_1996-03_183_3/page/725 |journal=The Journal of Experimental Medicine|volume=183|issue=3|pages=725–9|date=Mar 1996|pmid=8642276|pmc=2192342|doi=10.1084/jem.183.3.725}}</ref>, drugi pa so organizmu lastni proteini, ki se na normalnih celicah pojavljajo v nizkih koncentracijah, na tumorskih celicah pa v visokih. Primer tega je encim [[tirozinaza]], ki pri višjih koncentracijah pretvarja določene kožne celice (na primer [[melanocit]]e) v tumorje – [[melanom]]e.<ref>{{navedi časopis |author1=Castelli C |author2=Rivoltini L |author3=Andreola G |author4=Carrabba M  |author5=Renkvist N |author6=Parmiani G|title=T-cell recognition of melanoma-associated antigens|url=https://archive.org/details/sim_journal-of-cellular-physiology_2000-03_182_3/page/323 |journal=Journal of Cellular Physiology|volume=182|issue=3|pages=323–31|date=Mar 2000|pmid=10653598|doi=10.1002/(SICI)1097-4652(200003)182:3<323::AID-JCP2>3.0.CO;2-#}}</ref><ref name="romera">{{navedi časopis |author1=Romero P |author2=Cerottini JC |author3=Speiser DE|title=The human T cell response to melanoma antigens|journal=Advances in Immunology|volume=92|issue=|pages=187–224|year=2006|pmid=17145305|doi=10.1016/S0065-2776(06)92005-7|isbn=978-0-12-373636-9|series=Advances in Immunology}}</ref> Tretji možni vir tumorskih antigenov so proteini, ki navadno prisotni pri regulaciji celične rasti in preživetja, ki pogosto mutirajo v molekule, ki inducirajo raka – [[onkogen]]e.<ref name="guevara">{{navedi časopis |author1=Guevara-Patiño JA |author2=Turk MJ |author3=Wolchok JD |author4=Houghton AN |title=Immunity to cancer through immune recognition of altered self: studies with melanoma|journal=Advances in Cancer Research|volume=90|issue=|pages=157–77|year=2003|pmid=14710950|doi=10.1016/S0065-230X(03)90005-4|isbn=978-0-12-006690-2|series=Advances in Cancer Research}}</ref><ref>{{navedi časopis |author1=Renkvist N |author2=Castelli C |author3=Robbins PF |author4=Parmiani G|title=A listing of human tumor antigens recognized by T cells|journal=Cancer Immunology, Immunotherapy|volume=50|issue=1|pages=3–15|date=Mar 2001|pmid=11315507|doi=10.1007/s002620000169}}</ref>

Glavni odziv imunskega sistema proti tumorjem je uničevanje nenormalnih celic s T-celicami ubijalkami, včasih s pomočjo T-celic pomagalk.<ref>{{navedi časopis |author1=Gerloni M |author2=Zanetti M|title=CD4 T cells in tumor immunity|journal=Springer Seminars in Immunopathology|volume=27|issue=1|pages=37–48|date=Jun 2005|pmid=15965712|doi=10.1007/s00281-004-0193-z}}</ref> Tumorski antigeni so predstavljeni na molekulah PHK I podobno kot virusni antigeni. To omogoča T-celično prepoznavo tumorskih celic kot nenormalnih.<ref name="seliger">{{navedi časopis |author1=Seliger B |author2=Ritz U |author3=Ferrone S|title=Molecular mechanisms of HLA class I antigen abnormalities following viral infection and transformation|journal=International Journal of Cancer|volume=118|issue=1|pages=129–38|date=Jan 2006|pmid=16003759|doi=10.1002/ijc.21312}}</ref> Tudi naravne celice ubijalke ubijajo na podoben način, sploh če je molekul PHK I na površju celic manj kot navadno.<ref>{{navedi časopis |author1=Hayakawa Y |author2=Smyth MJ|title=Innate immune recognition and suppression of tumors|journal=Advances in Cancer Research|volume=95|issue=|pages=293–322|year=2006|pmid=16860661|doi=10.1016/S0065-230X(06)95008-8|isbn=978-0-12-006695-7|series=Advances in Cancer Research}}</ref> Včasih nastanejo proti tumorjem tudi protitelesa, kar omogoča uničenje preko sistema komplementa.

Nekateri tumorji se izognejo imunskem sistemu in postanejo [[Rak (bolezen)|rakava obolenja]].<ref name=":1">{{navedi časopis|last=Syn|first=Nicholas L|last2=Teng|first2=Michele W L|last3=Mok|first3=Tony S K|last4=Soo|first4=Ross A|title=De-novo and acquired resistance to immune checkpoint targeting|url=http://linkinghub.elsevier.com/retrieve/pii/S1470204517306071|journal=The Lancet Oncology|language=en|volume=18|issue=12|pages=e731–e741|doi=10.1016/s1470-2045(17)30607-1|year=2017}}</ref><ref name="selig">{{navedi časopis|author=Seliger B|title=Strategies of tumor immune evasion|journal=BioDrugs|volume=19|issue=6|pages=347–54|year=2005|pmid=16392887|doi=10.2165/00063030-200519060-00002}}</ref> Tumorske celice imajo pogosto manj molekul PHK I na površini, s čimer se izognejo nadzoru celic ubijalk. Nekateri tumorji tudi izločajo produkte, ki inhibirajo imunski odziv, npr. citokin TGF-β, ki zavira aktivnost makrofagov in limfocitov.<ref>{{navedi časopis |author1=Frumento G |author2=Piazza T |author3=Di Carlo E |author4=Ferrini S|title=Targeting tumor-related immunosuppression for cancer immunotherapy|journal=Endocrine, Metabolic & Immune Disorders Drug Targets|volume=6|issue=3|pages=233–7|date=Sep 2006|pmid=17017974|doi=10.2174/187153006778250019}}</ref> Razvije se lahko tudi imunska toleranca, ko imunski sistem preneha napadati tumorske celice.

Makrofagi lahko paradoksalno promovirajo tumorsko rast,<ref>{{navedi časopis|author=Stix G|title=A malignant flame. Understanding chronic inflammation, which contributes to heart disease, Alzheimer's and a variety of other ailments, may be a key to unlocking the mysteries of cancer|journal=Scientific American|volume=297|issue=1|pages=60–7|date=Jul 2007|pmid=17695843|doi=10.1038/scientificamerican0707-60|url=http://podcast.sciam.com/daily/pdf/sa_d_podcast_070619.pdf|format=[[PDF]]|url-status=dead|archiveurl=https://web.archive.org/web/20110716015048/http://podcast.sciam.com/daily/pdf/sa_d_podcast_070619.pdf|archivedate=2011-07-16}}</ref> ko tumorske celice izločajo citokine za privlak makrofagov, ki potem tvorijo citokine in rastne dejavnike kot je TNF-α, ki spodbuja razvoj tumorjev in promovira plastičnost teh celic kot pri [[Matična celica|matičnih celicah]]. Kombinacija hipoksije v tumorju in citokin iz makrofagov lahko dodatno pripomore k širjenju rakavih celic, saj povzroči zmanjšano proizvodnjo proteina, ki bi blokiral [[Zasevek|metastazo]] teh celic.

== Fiziološka regulacija ==
Imunski sistem je vključen v mnoge vidike fiziološke regulacije v telesu. Je tesno prepleten z drugimi sistemi, kot sta [[Endokrini sistem|endokrini]]<ref>{{navedi časopis|last=WICK|first=G.|last2=HU|first2=Y.|last3=SCHWARZ|first3=S.|last4=KROEMER|first4=G.|date=1993-10-01|title=Immunoendocrine Communication via the Hypothalamo-Pituitary-Adrenal Axis in Autoimmune Diseases*|url=https://academic.oup.com/edrv/article-abstract/14/5/539/2548428/Immunoendocrine-Communication-via-the-Hypothalamo?redirectedFrom=fulltext|journal=Endocrine Reviews|language=en|volume=14|issue=5|pages=539–563|doi=10.1210/edrv-14-5-539|issn=0163-769X}}</ref><ref>{{navedi časopis|last=Kroemer|first=Guido|last2=Brezinschek|first2=Hans-Peter|last3=Faessler|first3=Reinhard|last4=Schauenstein|first4=Konrad|last5=Wick|first5=Georg|date=1988-01-01|title=Physiology and pathology of an immunoendocrine feedback loop|url=http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/0167569988912893|journal=Immunology Today|volume=9|issue=6|pages=163–165|doi=10.1016/0167-5699(88)91289-3}}</ref> in [[živčni sistem]].<ref>{{navedi časopis|last=Trakhtenberg|first=Ephraim F.|last2=Goldberg|first2=Jeffrey L.|date=2011-10-07|title=Neuroimmune Communication|url=http://science.sciencemag.org/content/334/6052/47|journal=Science|language=en|volume=334|issue=6052|pages=47–48|doi=10.1126/science.1213099|issn=0036-8075|pmid=21980100}}</ref><ref>{{navedi časopis|last=Veiga-Fernandes|first=Henrique|last2=Mucida|first2=Daniel|date=2016-05-05|title=Neuro-Immune Interactions at Barrier Surfaces|journal=Cell|volume=165|issue=4|pages=801–811|doi=10.1016/j.cell.2016.04.041|issn=1097-4172|pmc=4871617|pmid=27153494}}</ref><ref>{{navedi časopis|date=February 2017|title=Neuroimmune communication|url=http://www.nature.com/neuro/journal/v20/n2/full/nn.4496.html|journal=Nature Neuroscience|language=en|volume=20|issue=2|pages=127–127|doi=10.1038/nn.4496|issn=1097-6256}}</ref> Imunski sistem igra tudi poglavitno vlogo pri razvoju zarodka ter popravljanju in regeneraciji tkiva.

=== Hormoni ===
[[Hormon]]i lahko deluje kot [[imunomodulator]]ji, saj spreminjajo občutljivost imunskega sistema. Ženski spolni hormoni so primer imunostimulatorjev tako pridobljenih<ref>{{navedi knjigo|last=Wira|first=CR|author2=Crane-Godreau M|author3=Grant K|year=2004|chapter=Endocrine regulation of the mucosal immune system in the female reproductive tract|title=Mucosal Immunology|veditors=Ogra PL, Mestecky J, Lamm ME, Strober W, McGhee JR, Bienenstock J|publisher=Elsevier|location=San Francisco|isbn=0-12-491543-4}}</ref> kot prirojenih imunskih odgovorov.<ref>{{navedi časopis|author=Lang TJ|title=Estrogen as an immunomodulator|journal=Clinical Immunology|volume=113|issue=3|pages=224–30|date=Dec 2004|pmid=15507385|doi=10.1016/j.clim.2004.05.011}}<br />{{navedi časopis |author1=Moriyama A |author2=Shimoya K |author3=Ogata I |author4=Kimura T |author5=Nakamura T |author6=Wada H |author7=Ohashi K |author8=Azuma C |author9=Saji F |author10=Murata Y|title=Secretory leukocyte protease inhibitor (SLPI) concentrations in cervical mucus of women with normal menstrual cycle|journal=Molecular Human Reproduction|volume=5|issue=7|pages=656–61|date=Jul 1999|pmid=10381821|doi=10.1093/molehr/5.7.656}}<br />{{navedi časopis |author1=Cutolo M |author2=Sulli A  |author3=Capellino S |author4=Villaggio B |author5=Montagna P |author6=Seriolo B |author7=Straub RH|title=Sex hormones influence on the immune system: basic and clinical aspects in autoimmunity|journal=Lupus|volume=13|issue=9|pages=635–8|year=2004|pmid=15485092|doi=10.1191/0961203304lu1094oa}}<br />{{navedi časopis |author1=King AE |author2=Critchley HO |author3=Kelly RW|title=Presence of secretory leukocyte protease inhibitor in human endometrium and first trimester decidua suggests an antibacterial protective role|journal=Molecular Human Reproduction|volume=6|issue=2|pages=191–6|date=Feb 2000|pmid=10655462|doi=10.1093/molehr/6.2.191}}</ref> Nekatere bolezni, kot je lupus, pogosteje prizadenejo ženske s pričetkom sprememb v [[Puberteta|puberteti]].<ref>{{navedi časopis |author1=Fimmel S |author2=Zouboulis CC|title=Influence of physiological androgen levels on wound healing and immune status in men|journal=The Aging Male|volume=8|issue=3–4|pages=166–74|year=2005|pmid=16390741|doi=10.1080/13685530500233847}}</ref> Po drugi strani pa so moški spolni hormoni, kot je [[testosteron]], imunosupresivni. Tudi drugi hormoni delujejo na imunski sistem, predvsem [[prolaktin]], rastni hormon in vitamin D.<ref>{{navedi časopis |author1=Dorshkind K |author2=Horseman ND|title=The roles of prolactin, growth hormone, insulin-like growth factor-I, and thyroid hormones in lymphocyte development and function: insights from genetic models of hormone and hormone receptor deficiency|journal=Endocrine Reviews|volume=21|issue=3|pages=292–312|date=Jun 2000|pmid=10857555|doi=10.1210/er.21.3.292}}</ref><ref>{{navedi časopis |author1=Nagpal S |author2=Na S |author3=Rathnachalam R|title=Noncalcemic actions of vitamin D receptor ligands|journal=Endocrine Reviews|volume=26|issue=5|pages=662–87|date=Aug 2005|pmid=15798098|doi=10.1210/er.2004-0002}}</ref>

=== Vitamin D ===
Ko celica T sreča tuji patogen, iztegne receptor za [[vitamin D]]. Ta deluje kot signalna naprava, ki omogoča vezavo celic T z aktivno obliko vitamina D, steroidnim hormonom [[kalcitriol]]om. Celice T imajo simbiotsko razmerje z vitaminom D, ne samo zaradi tega receptorja, ampak tudi ker izražajo gen CYP27B1, ki je odgovoren za presnavljanje predhodne oblike vitamina D – kalcidiola v aktivno obliko kalcitriol. Šele po tej vezavi lahko celice T opravljajo svoje naloge. Druge imunske celice, ki izražajo gen CYP27B1, so dendritične celice, keratinociti in makrofagi.<ref>{{Navedi revijo|url=http://www.nature.com/ni/journal/v11/n4/abs/ni.1851.html|title=Vitamin D controls T cell antigen receptor signaling and activation of human T cells|date=Apr 2010|journal=Nature Immunology|doi=10.1038/ni.1851|issue=4|volume=11|pages=344–9|pmid=20208539}}</ref><ref>{{Navedi splet|url=http://www.webmd.com/sleep-disorders/excessive-sleepiness-10/immune-system-lack-of-sleep/|title=DCs metabolize sunlight-induced vitamin D3 to 'program' T cell attraction to the epidermal chemokine CCL27|date=Mar 2007|accessdate=2014-04-28|pages=285–93|doi=10.1038/ni1433|pmid=17259988|archiveurl=https://web.archive.org/web/20140509003219/http://www.webmd.com/sleep-disorders/excessive-sleepiness-10/immune-system-lack-of-sleep|archivedate=2014-05-09|url-status=dead}}</ref>

Domnevajo, da je nižanje koncentracije hormonov s starostjo delno odgovorno za oslabljen imunski odziv v starajočem se telesu.<ref>{{Navedi revijo|title=The "multiple hormone deficiency" theory of aging: is human senescence caused mainly by multiple hormone deficiencies?|date=Dec 2005|journal=Annals of the New York Academy of Sciences|doi=10.1196/annals.1322.035|issue=1|volume=1057|pages=448–65|bibcode=2005NYASA1057..448H|pmid=16399912}}</ref> Nasprotno je pri nekaterih hormonih, katerih koncentracijo uravnava prav imunski sistem (predvsem pri ščitničnih hormonih).<ref>{{Navedi revijo|title=The immune system as a regulator of thyroid hormone activity|date=Mar 2006|journal=Experimental Biology and Medicine|doi=10.1016/j.plefa.2005.04.005|issue=3|volume=231|pages=229–36|pmc=2768616|pmid=16514168}}</ref> Slabljenje imunske funkcije, povezano s starostjo, je povezano z zmanjšanjem koncentracije vitamina D pri starostnikih. Dogajata se dve stvari, ki negativno vplivata na količino vitamina: starostniki se manj gibajo na prostem (tu je pomembno sevanje [[Ultravijolično valovanje|UVB]]), zaradi česar proizvedejo tudi manj holekalciferola, starostniška koža pa tudi sama po sebi izgublja sposobnost proizvodnje vitamina D.<ref>{{Navedi revijo|title=Vitamin D and the elderly|url=https://archive.org/details/sim_clinical-endocrinology_2005-03_62_3/page/265|date=marec 2005|journal=Clinical Endocrinology|doi=10.1111/j.1365-2265.2005.02226.x|year=|issue=3|volume=62|pages=265–81|pmid=15730407}}</ref>

=== Spanje in počitek ===
Spanje in počitek vplivata na imunski sistem.<ref>{{Navedi revijo|url=http://www.psychosomaticmedicine.org/content/65/5/831.full.pdf|title=Sleep enhances the human antibody response to hepatitis A vaccination|journal=Psychosomatic Medicine|doi=10.1097/01.PSY.0000091382.61178.F1|year=2003|issue=5|volume=65|pages=831–5|pmid=14508028}}</ref> Pomanjkanje spanja je lahko pogubno za imunske funkcije.<ref>{{Navedi revijo|title=Sick and tired: Does sleep have a vital role in the immune system?|date=Jun 2004|journal=Nature Reviews. Immunology|doi=10.1038/nri1369|issue=6|volume=4|pages=457–67|pmid=15173834}}</ref> Kompleksna povratna zanka, ki vključuje citokine, kot sta [[interlevkin-1]] in dejavnik tumorske nekroze α, udeležene pri imunskem odgovoru na okužbo, vpliva tudi na regulacijo spanja [[Spanje REM|REM]] in NREM.<ref>{{Navedi revijo|title=Humoral links between sleep and the immune system: research issues|date=May 2003|journal=Annals of the New York Academy of Sciences|doi=10.1111/j.1749-6632.2003.tb03133.x|issue=1|volume=992|pages=9–20|bibcode=2003NYASA.992....9K|pmid=12794042}}</ref> Imunski odgovor na okužbo lahko tako vpliva na spalni cikel, predvsem se poveča razmerje med spanjem počasnih valov in spanjem REM.<ref>{{Navedi revijo|title=Links between the innate immune system and sleep|url=https://archive.org/details/sim_journal-of-allergy-and-clinical-immunology_2005-12_116_6/page/1188|date=Dec 2005|journal=The Journal of Allergy and Clinical Immunology|doi=10.1016/j.jaci.2005.08.005|issue=6|volume=116|pages=1188–98|pmid=16337444}}</ref>

Pri ljudeh s pomanjkanjem spanja ima aktivna imunizacija manjši učinek, zmanjšana je proizvodnja protiteles v primerjavi s spočitim posameznikom. Poleg tega lahko neprespanost in delo v izmenah zaradi motenj v izpostavljenosti naravni svetlobi in temi vpliva na proteine, kot je npr. NFIL3, ki je povezan z diferenciacijo celic T in [[Cirkadiani ritem|cirkadianim ritmom]]. Takšne motnje lahko vodijo v kronična obolenja, kot so bolezni srca, kronično bolečino in astmo.<ref>{{Navedi revijo|url=http://www.huffingtonpost.com/2013/11/08/sleep-immune-system-body-clock_n_4235943.html|title=Sleep’s Effects On Your Immune System Revealed In New Body Clock Study|last=Burzyn|first=Dalia|last2=Kuswanto|first2=Wilson|last3=Kolodin|first3=Dmitriy|last4=Shadrach|first4=Jennifer L.|last5=Cerletti|first5=Massimiliano|last6=Jang|first6=Young|last7=Sefik|first7=Esen|last8=Tan|first8=Tze Guan|last9=Wagers|first9=Amy J.|date=2013-12-05|journal=Cell|accessdate=2014-04-28|doi=10.1016/j.cell.2013.10.054|issue=6|volume=155|pages=1282–1295|language=en|issn=0092-8674|pmc=3894749|pmid=24315098}}</ref>

Spanje in z njim povezani cirkadiani ritem močno uravnavajo imunološke funkcije teko prirojenega kot pridobljenega imunskega sistema. V zgodnji fazi spanja počasnih valov pride do padca krvnih koncentracij [[kortizol]]a, [[adrenalin]]a in [[noradrenalin]]a, ki povzroči povišanje koncentracij hormonov [[leptin]]a, rastnega hormona iz hipofize in [[prolaktin]]a. Te signali vzpodbujajo pro-vnetno okolje preko proizvodnje citokinov IL-1, IL-12, TNF-α in INFγ. Te citokini spodbujajo aktivacijo, proliferacijo in diferenciacijo imunskih celic. V tem času dosežejo nediferenciirane in manj diferenciirane imunske celice (naivne in centralne spominske celice T) svoj vrhunec – v času počasi razvijajočega se pridobljenega imunskega odziva. Poleg teh učinkov hormoni leptin, rastni hormon in prolaktin podpirajo interakcijo med antigen predstavljajočimi celicami in celicami T, premik ravnovesja med pomagalkami T<sub>h</sub>1/T<sub>h</sub>2 na stran T<sub>h</sub>1, proliferacijo pomagalk T<sub>h</sub>, migracijo naivnih celic T v [[Bezgavka|bezgavke]], verjetno pa podpirajo tudi tvorbo dolgotrajnega imunskega spomina preko sprožitve odziva celic T<sub>h</sub>1.<ref name="Sleep and immune function">{{Navedi revijo|url=http://linkinghub.elsevier.com/retrieve/pii/S107476131630053X|title=Sleep and immune function|last=Wynn|first=Thomas A.|last2=Vannella|first2=Kevin M.|date=Jan 2012|journal=Pflügers Archiv|doi=10.1007/s00424-011-1044-0|issue=1|volume=463|pages=121–37|language=en|issn=1074-7613|pmc=3256323|pmid=22071480}}</ref>

Po drugi strani dosežejo v času budnosti vrhunec diferenciirane efektorske celice, kot so citotoksične naravne celice ubijalke in citotoksični limfociti T (CTL). Zaradi tega lahko učinkovito odgovorijo na vdor patogena. Pride tudi do povečane koncentracije protivnetnih molekul, kot so kortizol in [[kateholamini]]. Obstajata dve teoriji, zakaj pride do pro-vnetnega stanja med spanjem. Kot prvo bi vnetje med budnostjo vodilo v resno oslabelost fizičnih in miselnih sposobnosti. Poleg tega pa je med spanjem prisotnega več melatonina, ki lajša oksidativen stres (deluje proti tvorbi prostih radikalov) zaradi prisotnosti vnetja.<ref name="Sleep and immune function" /><ref>{{Navedi splet|url=http://www.webmd.com/sleep-disorders/excessive-sleepiness-10/immune-system-lack-of-sleep/|title=Can Better Sleep Mean Catching fewer Colds?|accessdate=2014-04-28|archiveurl=https://web.archive.org/web/20140509003219/http://www.webmd.com/sleep-disorders/excessive-sleepiness-10/immune-system-lack-of-sleep|archivedate=2014-05-09|url-status=dead}}</ref>

=== Prehrana ===
Prevelik vnos hranil lahko vodi do [[Sladkorna bolezen|sladkorne bolezni]] in debelosti, ki vplivata na imunske funkcije. Zmerna podhranjenost, pomanjkanje določenih mineralov in hranil lahko oslabijo imunski odziv.<ref>R.M. Suskind, C.L. Lachney, J.N. Udall, Jr., "[https://books.google.com/books?hl=en&lr=&id=K5MekeZP1CMC&oi=fnd&pg=PA285&dq=malnutrition+immune+system&ots=rTBYIJoPJ8&sig=bMwK6YPhiwjs2qcWI5p-V4Mupok#v=onepage&q=malnutrition%20immune%20system&f=false Malnutrition and the Immune Response]", in: ''Dairy products in human health and nutrition'', M. Serrano-Ríos, ed., CRC Press, 1994, pp. 285–300</ref>

Živila, bogata z nekaterimi [[Maščobna kislina|maščobnimi kislinami]], lahko spodbujajo zdrav imunski sistem.<ref>{{Navedi revijo|title=Adipose tissue and the immune system|url=https://archive.org/details/sim_prostaglandins-leukotrienes-and-essential-fatty-acids_2005-07_73_1/page/17|date=Jul 2005|journal=Prostaglandins, Leukotrienes, and Essential Fatty Acids|doi=10.1016/j.plefa.2005.04.005|issue=1|volume=73|pages=17–30|pmid=15946832}}</ref> Podhranjenost zarodka lahko vodi v vseživljenjsko oslabelost imunskega sistema.<ref>{{Navedi revijo|title=Diet and the developing immune system|journal=Lupus|doi=10.1177/0961203306070001|year=2006|issue=11|volume=15|pages=746–52|pmid=17153845}}</ref>

=== Popravila in regeneracije ===
Imunski sistem, predvsem prirojeni del, igra ključno vlogo v popravljanju tkiva po poškodbi.<ref>{{Navedi knjigo|url=http://www.americanjournalofsurgery.com/article/S0002-9610(03)00296-4/fulltext|title=Understanding the role of immune regulation in wound healing|last=Park|first=Julie E.|last2=Barbul|first2=Adrian|date=2004-05-01|publisher=Oxford University Press|volume=187|location=New York|pages=S11–S16|language=en|doi=10.1016/s0002-9610(03)00296-4|issn=0002-9610|pmid=15147986}}</ref><ref>{{Navedi knjigo|url=http://linkinghub.elsevier.com/retrieve/pii/S009286741301413X|title=A Special Population of Regulatory T Cells Potentiates Muscle Repair|last=Burzyn|first=Dalia|last2=Kuswanto|first2=Wilson|last3=Kolodin|first3=Dmitriy|last4=Shadrach|first4=Jennifer L.|date=2013-12-05|publisher=Cambridge University Press|volume=155|location=Cambridge|pages=1282–1295|language=en|doi=10.1016/j.cell.2013.10.054|issn=0092-8674|pmc=3894749|pmid=24315098}}</ref><ref>{{Navedi revijo|url=http://www.nature.com/mi/journal/v8/n5/full/mi201563a.html|title=Wound repair: role of immune–epithelial interactions|last=Leoni|first=G.|last2=Neumann|first2=P.-A.|last3=Sumagin|first3=R.|last4=Denning|first4=T. L.|last5=Nusrat|first5=A.|date=September 2015|journal=Mucosal Immunology|doi=10.1038/mi.2015.63|issue=5|volume=8|pages=959–968|language=en|issn=1933-0219|pmc=4916915|pmid=26174765}}</ref><ref>{{Navedi revijo|url=http://linkinghub.elsevier.com/retrieve/pii/S107476131630053X|title=Macrophages in Tissue Repair, Regeneration, and Fibrosis|last=Wynn|first=Thomas A.|last2=Vannella|first2=Kevin M.|date=2016-03-15|journal=Immunity|doi=10.1016/j.immuni.2016.02.015|issue=3|volume=44|pages=450–462|language=en|issn=1074-7613|pmc=4794754|pmid=26982353}}</ref><ref name=":0">{{navedi časopis|last=Laurent|first=Paôline|last2=Jolivel|first2=Valérie|last3=Manicki|first3=Pauline|last4=Chiu|first4=Lynn|last5=Contin-Bordes|first5=Cécile|last6=Truchetet|first6=Marie-Elise|last7=Pradeu|first7=Thomas|date=2017|title=Immune-Mediated Repair: A Matter of Plasticity|url=http://journal.frontiersin.org/article/10.3389/fimmu.2017.00454/full#B9|journal=Frontiers in Immunology|language=en|volume=8|doi=10.3389/fimmu.2017.00454|issn=1664-3224|pmc=5403426|pmid=28484454}}</ref> Ključni akterji so [[makrofag]]i in [[Nevtrofilec|nevtrofilci]], druge celične komponente, vključno z γδ celicami T, prirojene limfoidne celice (ILC) in regulatorne celice T (T<sub>reg</sub>), pa so prav tako pomembne. Plastičnost imunskih celic in ravnovesje med pro-vnetnimi ter protivnetnimi signali so ključni vidiki učinkovitega popravila tkiva.<ref name=":0" /> Imunske komponente in poti so vključene v regeneracijo tkiv tudi pri npr. dvoživkah. Glede na eno hipotezo so organizmi, ki se lahko regenerirajo, morda manj imunsko kompetentni kot organizmi, ki se ne morejo.<ref>{{Navedi revijo|url=http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S1084952109000913|title=Interrelation of immunity and tissue repair or regeneration|last=Eming|first=Sabine A.|last2=Hammerschmidt|first2=Matthias|last3=Krieg|first3=Thomas|last4=Roers|first4=Axel|date=2009-07-01|journal=Seminars in Cell & Developmental Biology|doi=10.1016/j.semcdb.2009.04.009|series=Regenerative Biology and Medicine: INuclear Transport in Development and Disease|issue=5|volume=20|pages=517–527}}</ref><ref>{{Navedi revijo|url=http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S1084952116302464|title=Chasing the recipe for a pro-regenerative immune system|last=Godwin|first=James W.|last2=Pinto|first2=Alexander R.|last3=Rosenthal|first3=Nadia A.|date=January 2017|journal=Seminars in Cell & Developmental Biology|doi=10.1016/j.semcdb.2016.08.008|series=Innate immune pathways in wound healingPeromyscus as a model system|volume=61|pages=71–79|pmc=5338634|pmid=27521522}}</ref>

== Manipulacija v medicini ==
[[Slika:Dexamethasone_structure.svg|desno|sličica|200x200_pik|[[Imunosupresiv]] [[Deksametazon|deksometazon]]]]
Imunski sistem lahko manipuliramo v smeri zatiranja neželenih odzivov (zaradi npr. avtoimunosti, alergij in zavrnjenih vsadkov) ali v smeri spodbujanja varovalnih odzivov proti patogenom, ki se izogibajo imunskem odzivu, ali raku.

=== Imunosupresija ===
Imunosupresivi so razred zdravil, s katerimi uravnavamo potek avtoimunskih bolezni ali vnetij, ko pride do prevelikih poškodb tkiva, lahko pa tudi preprečimo zavrnitev vsadka po presaditvi organa.<ref name="Taylor">{{Navedi revijo|title=Immunosuppressive agents in solid organ transplantation: Mechanisms of action and therapeutic efficacy|date=Oct 2005|journal=Critical Reviews in Oncology/Hematology|doi=10.1016/j.critrevonc.2005.03.012|issue=1|volume=56|pages=23–46|pmc=534292|pmid=16039869}}</ref>

Protivnetna zdravila uporabljamo za nadzorovanje učinkov vnetja. [[Glukokortikoid]]i so najmočnejša izmed teh zdravil, a imajo mnogo neželenih stranskih učinkov, kot so centralna debelost, hiperglikemija in osteoporoza, zato jih je potrebno ustrezno regulirati.<ref>{{Navedi knjigo|title=Corticosteroids: the drugs to beat|last=Burnet FM|date=Mar 2006|publisher=Cambridge University Press|volume=533|location=Cambridge|pages=2–14|doi=10.1016/j.ejphar.2005.12.052|pmid=16436275}}</ref> Nižje odmerke protivnetnih zdravil se pogosto uporablja v kombinaciji s citotoksičnimi ali [[Imunosupresiv|imunosupresivnimi zdravili,]] kot sta [[metotreksat]] in [[azatioprin]]. [[Kemoterapija|Citotoksična zdravila]] zavirajo imunski odziv z ubijanjem celic (npr. aktiviranih celic T) med delitvijo. To ubijanje pa ne loči med celicami, zato odmrejo vse celice, ki se stalno delijo, kar privede do toksičnih stranskih učinkov.<ref name="Taylor" /> Imunosupresivna zdravila, kot so [[ciklosporin]]<nowiki/>i, preprečujejo celicam T, da bi se pravilno odzvale na signale s tem, ko inhibirajo poti [[Celično signaliziranje|prenosa signalov]].<ref>{{Navedi knjigo|title=The mosaic of immunosuppressive drugs|last=Pradeu|date=Jul 2003|publisher=Oxford University Press|volume=39|location=New York|pages=1073–7|doi=10.1016/S0161-5890(03)00075-0|pmid=12835079}}</ref>

=== Imunostimulacija ===
Imunoterapija raka pokriva vse načine za stimulacijo imunskega sistema v smeri napada na [[Rakava celica|rakave celice]].

== Teoretični pristopi k imunskemu sistemu ==
Imunologija je zaradi vsakodnevne prakse zelo eksperimentalna veda, a se je vseeno že od nekdaj lotevamo tudi teoretično. Predlagane so bile že mnoge teorije. Na koncu 19. in v začetku 20. stoletja je potekal boj med »celično« in »humoralno« teorijo imunosti. Po prvi [[Ilja Iljič Mečnikov|Ilje Iljiča Mečnikova]] so za odziv odgovorne celice, predvsem fagociti, po drugi [[Robert Koch|Roberta Kocha]] in [[Emil Adolf von Behring|Emila von Behringa]] pa so aktivna komponenta topne molekulske komponente, prisotne v telesnem »humorusu« – [[Telesna tekočina|tekočinah]].<ref>{{Navedi knjigo|title=A History of Immunology|last=Silverstein A|date=1989|publisher=Academic Press|location=New York}}</ref><ref>{{Navedi knjigo|title=Metchnikoff and the Origins of Immunology|last=Tauber AI|last2=Chernyak L|date=1991|publisher=Oxford University Press|location=New York}}</ref><ref name="Tauber AI 1994">{{Navedi knjigo|title=The Immune Self: Theory or Metaphor?|last=Tauber AI|date=1994|publisher=Cambridge University Press|location=Cambridge}}</ref>

Sredi 50. let dvajsetega stoletja je [[Frank Macfarlane Burnet|Frank Burnet]] po navdihu [[Niels Kaj Jerne|Nielsa Jerneja]]<ref>{{Navedi revijo|title=THE NATURAL-SELECTION THEORY OF ANTIBODY FORMATION|date=Nov 1955|journal=Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America|doi=10.1073/pnas.41.11.849|issue=11|volume=41|pages=849–57|pmc=534292|pmid=16589759}}</ref> oblikoval teorijo klonske selekcije (CST, ''Clone Selection Theory'').<ref>{{Navedi revijo|url=http://immunology.sciencemag.org/content/1/1/aag0479|title=The Clonal Selection Theory of Acquired Immunity|last=Burnet FM|first=Thomas|last2=Vivier|first2=Eric|date=1959|journal=Science Immunology|publisher=Cambridge University Press|doi=10.1126/sciimmunol.aag0479|issue=1|location=Cambridge|volume=1|pages=aag0479–aag0479|language=en|issn=2470-9468|pmc=5321532|pmid=28239677|access-date=2022-02-09|archive-date=2021-05-14|archive-url=https://web.archive.org/web/20210514134152/https://immunology.sciencemag.org/content/1/1/aag0479|url-status=dead}}</ref> Glede na CST se imunski odziv tvori zaradi razlikovanja med telesu lastnimi in tujimi snovmi: lastne komponente (sestavine telesa) ne sprožijo uničevalnega imunskega odziva, medtem ko tuje komponente (patogeni, vsadki drugega organizma iste [[Vrsta (biologija)|vrste]]) sprožijo uničevalen imunski odziv.<ref>{{Navedi revijo|title=Cellular Immunology: Self and Notself|last=Burnet FM|date=1969|journal=Current Biology|publisher=Cambridge University Press|doi=10.1016/S0960-9822(02)00531-6|issue=5|location=Cambridge|volume=6|pages=519–22|pmid=8805259}}</ref> Teorijo so kasneje prilagodili novoodkritem konceptu tkivne skladnosti oz. kompleksne »dvosignalne« aktivacije celic T.<ref>{{Navedi revijo|title=A theory of self-nonself discrimination|last=Bretscher P|last2=Cohn M|date=1970|journal=Science|doi=10.1126/science.169.3950.1042|issue=3950|volume=169|pages=1042–49}}</ref> Delitev »lastno—tuje« je deležna mnogih kritik,<ref name="Matzinger P 2002 301–5">{{Navedi revijo|url=http://www.scs.carleton.ca/~soma/biosec/readings/matzinger-science.pdf|title=The danger model: a renewed sense of self|date=Apr 2002|journal=Science|doi=10.1126/science.1071059|issue=5566|volume=296|pages=301–5|pmc=3443751|pmid=11951032}}</ref><ref>{{Navedi knjigo|title=The Limits of the Self: Immunology and Biological Identity|url=https://archive.org/details/limitsofselfimmu0000prad|last=Pradeu|date=2012|publisher=Oxford University Press|location=New York}}</ref> a ostaja zelo vplivna.<ref>{{Navedi revijo|title=A minimal model for the self-nonself discrimination: a return to the basics|date=Jun 2000|journal=Seminars in Immunology|doi=10.1006/smim.2000.0231|issue=3|volume=12|pages=189–95; discussion 257–344|pmid=10910739}}</ref><ref>{{Navedi knjigo|title=In Defense of Self: How the Immune System Really Works|last=Clark WR|date=2008|publisher=Oxford University Press|location=New York}}</ref>

Danes so bolj priznani novi teoretski okvirji, med njimi »avtopoetsko« stališče,<ref>{{Navedi revijo|title=From an antigen-centered, clonal perspective of immune responses to an organism-centered network perspective of autonomous reactivity of self-referential immune systems|last=Coutinho A|date=1984|journal=Immunological Reviews|doi=10.1111/j.1600-065x.1984.tb00492.x|volume=79|pages=151–168|display-authors=etal}}</ref> stališče »miselne imunosti«<ref>{{Navedi knjigo|title=Tending Adam’s garden: Evolving the cognitive immune self|last=Irun C|date=2000|publisher=Academic Press|location=San Diego}}</ref>, model nevarnosti (»''Danger Model/Theory''«) in teorija diskontinuitete.<ref>{{Navedi revijo|title=On the definition of a criterion of immunogenicity|date=Nov 2006|journal=Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America|doi=10.1073/pnas.0608683103|issue=47|volume=103|pages=17858–61|pmc=1693837|pmid=17101995}}</ref><ref>{{Navedi revijo|title=The speed of change: towards a discontinuity theory of immunity?|date=Oct 2013|journal=Nature Reviews. Immunology|doi=10.1038/nri3521|issue=10|volume=13|pages=764–9|pmid=23995627}}</ref><ref>{{Navedi revijo|url=http://immunology.sciencemag.org/content/1/1/aag0479|title=The discontinuity theory of immunity|last=Pradeu|first=Thomas|last2=Vivier|first2=Eric|date=2016-07-14|journal=Science Immunology|doi=10.1126/sciimmunol.aag0479|issue=1|volume=1|pages=aag0479–aag0479|language=en|issn=2470-9468|pmc=5321532|pmid=28239677|access-date=2022-02-09|archive-date=2021-05-14|archive-url=https://web.archive.org/web/20210514134152/https://immunology.sciencemag.org/content/1/1/aag0479|url-status=dead}}</ref> Model nevarnosti, ki ga je predlagala Polly Matzinger s kolegi, je bil zelo vpliven, saj je odprl veliko razprav in izzval veliko komentarjev.<ref>{{Navedi revijo|title=Danger - pathogen on the premises! Immunological tolerance|date=May 1996|journal=Current Biology|doi=10.1016/S0960-9822(02)00531-6|issue=5|volume=6|pages=519–22|pmid=8805259}}</ref><ref>{{Navedi revijo|title=Cutting edge commentary: a Copernican revolution? Doubts about the danger theory|last=Vance RE|date=2000|journal=Journal of Immunology|doi=10.4049/jimmunol.165.4.1725|issue=4|volume=165|pages=1725–1728}}</ref><ref>{{Navedi revijo|title=The evolution of the danger theory. Interview by Lauren Constable, Commissioning Editor|date=May 2012|journal=Expert Review of Clinical Immunology|doi=10.1586/eci.12.21|issue=4|volume=8|pages=311–7|pmid=22607177}}</ref><ref>{{Navedi revijo|title=The danger theory: 20 years later|date=2012|journal=Frontiers in Immunology|doi=10.3389/fimmu.2012.00287|volume=3|pages=287|pmc=3443751|pmid=23060876}}</ref>

== Napovedovanje imunogenosti ==
Večja zdravila (molekule nad maso 500 [[Enota atomske mase|Da]]) lahko izzovejo imunski odziv nevtralizacije, predvsem če jih moramo vnašati večkrat in v večjih odmerkih. To zmanjšuje učinkovitost zdravil, ki temeljijo na večjih [[peptid]]ih in beljakovinah (ki so po navadi večje od 6.000 Da). V nekaterih primerih zdravilna učinkovina sama po sebi ni imunogena, a se daje skupaj z imunogeno komponento, kar včasih velja pri [[Paklitaksel]]u. Razvili so računske metode, s katerimi lahko predvidimo imunogenost pepetidov in beljakovin, zato so zelo uporabne pri snovanju terapevtskih protiteles, vrednotenju verjetne virulence mutacij delcev virusnega ovoja in validaciji predlaganih terapij, ki temeljijo na peptidih. Zgodnje tehnike so se opirale zgolj na predpostavki, da so hidrofilne aminokisline prekomerno zastopane v regijah [[epitop]]a v primerjavi s hidrofobnimi;<ref name="Welling">{{Navedi revijo|title=Prediction of sequential antigenic regions in proteins|date=Sep 1985|journal=FEBS Letters|doi=10.1016/0014-5793(85)80374-4|issue=2|volume=188|pages=215–8|pmid=2411595}}</ref> nedavnejši razvoj temelji na tehnikah [[strojno učenje|strojnega učenja]] s podatkovnimi bazami znanih epitopov, običajno z uporabo dobro raziskanih virusnih beljakovin za učenje algoritma.<ref name="Sollner">{{Navedi revijo|title=Machine learning approaches for prediction of linear B-cell epitopes on proteins|journal=Journal of Molecular Recognition|doi=10.1002/jmr.771|year=2006|issue=3|volume=19|pages=200–8|pmid=16598694}}</ref> Ustanovili so tudi javno bazo podatkov za katalogiziranje epitopov, za katere vedo, da jih celice B lahko prepoznavajo.<ref name="Saha">{{Navedi revijo|title=Bcipep: a database of B-cell epitopes|journal=BMC Genomics|doi=10.1186/1471-2164-6-79|year=2005|volume=6|pages=79|pmc=1173103|pmid=15921533}}</ref> Nastajajoče področje študij imunogenosti, ki temeljijo na [[Bioinformatika|bioinformatiki]], se imenuje tudi ''imunoinformatika''.<ref name="Flower">{{Navedi revijo|title=Immunoinformatics and the prediction of immunogenicity|journal=Applied Bioinformatics|year=2002|issue=4|volume=1|pages=167–76|pmid=15130835}}</ref> Imunoproteomiks je raziskovanje velikih skupin proteinov ([[proteomika]]), ki so vključeni v imunski odziv.

== Patogenska manipulacija ==
Uspešnost patogena temelji na njegovi sposobnosti izogibanju gostiteljevemu imunskemu sistemu. Patogeni so zato razvili različne metode, s katerimi uspešno okužijo gostitelja, a se izogibajo odkritju in uničenju s strani njegovega imunskega sistema.<ref name="Finlay">{{Navedi revijo|title=Anti-immunology: evasion of the host immune system by bacterial and viral pathogens|date=Feb 2006|journal=Cell|doi=10.1016/j.cell.2006.01.034|issue=4|volume=124|pages=767–82|pmid=16497587}}</ref> Bakterije pogosto premagujejo fizične bariere z izločanjem encimov, ki presnavljajo te ovire (sekrecijski sistem tipa II).<ref>{{Navedi revijo|title=Type II secretion: a protein secretion system for all seasons|url=https://archive.org/details/sim_trends-in-microbiology_2005-12_13_12/page/581|date=Dec 2005|journal=Trends in Microbiology|doi=10.1016/j.tim.2005.09.005|issue=12|volume=13|pages=581–8|pmid=16216510}}</ref> Druga možnost je, da uporabljajo sekrecijski sistem tipa III, preko katerega vstavijo v gostiteljevo celico votlo cevko, preko nje pa spuščajo v celico beljakovine, ki onesposobijo gostiteljevo obrambo.<ref>{{Navedi revijo|title=Type III secretion systems and pathogenicity islands|url=https://archive.org/details/sim_journal-of-medical-microbiology_2001-02_50_2/page/116|date=Feb 2001|journal=Journal of Medical Microbiology|doi=10.1099/0022-1317-50-2-116|issue=2|volume=50|pages=116–26|pmid=11211218}}</ref>

Pogosta tehnika izogibanja prirojenem odzivu je skrivanje znotraj gostiteljevih celic (znotrajcelična patogeneza). Pri tem preživi patogen večji del življenjskega cikla v celici, kjer je obvarovan pred stikom z imunskimi celicami, protitelesi in komplementom. Primeri takšnih organizmov so virusi, bakterije ''[[Salmonela|Salmonella]]'' (povezane z zastrupitvami s hrano) in evkariontski zajedavci, ki povzročajo malarijo (''[[Plasmodium falciparum]]'') in [[kala-azar]] (''Leishmania'' spp.). Druge bakterije, kot so ''[[Mycobacterium tuberculosis]]'', živijo v zaščitni kapsuli, ki preprečuje lizo sistema komplementa.<ref>{{Navedi revijo|title=Common themes in microbial pathogenicity revisited|url=https://archive.org/details/sim_microbiology-and-molecular-biology-reviews_1997-06_61_2/page/136|date=Jun 1997|journal=Microbiology and Molecular Biology Reviews|issue=2|volume=61|pages=136–69|pmc=232605|pmid=9184008}}</ref> Številni patogeni izločajo spojine, ki zmanjšujejo ali napačno usmerijo gostiteljev imunski odziv. Nekatere bakterije (uspešne trajne okužbe – kronična ''[[Pseudomonas aeruginosa]]'' in ''[[Burkholderia cenocepacia]]'', značilne za [[Cistična fibroza|cistično fibrozo]]) tvorijo [[biofilm]], da bi se zaščitile pred celicami in beljakovinami imunskega sistema.<ref>{{Navedi revijo|title=Airway biofilms: implications for pathogenesis and therapy of respiratory tract infections|journal=Treatments in Respiratory Medicine|doi=10.2165/00151829-200504040-00003|year=2005|issue=4|volume=4|pages=241–53|pmid=16086598}}</ref> Druge bakterije ustvarjajo površinske proteine, ki se vežejo na protitelesa, zaradi česar ta postanejo neučinkoivta; primeri so ''Streptococcus'' (protein G), ''[[Staphylococcus aureus]]'' (protein A) in ''Peptostreptococcus magnus'' (protein L).<ref>{{Navedi revijo|url=http://www.biochemsoctrans.org/content/ppbiost/31/3/716.full.pdf|title=Immunoglobulin-binding domains: Protein L from Peptostreptococcus magnus|date=Jun 2003|journal=Biochemical Society Transactions|doi=10.1042/BST0310716|issue=Pt 3|volume=31|pages=716–8|pmid=12773190}}</ref>

Mehanizmi, s katerimi se izogibajo pridobljenem imunskem sistemu so bolj zapleteni. Najpreprostejši je hitro menjanje neesencialnih epitopov (aminokislin in/ali sladkorjev) na površini patogena, pri čemer ostanejo esencialni zakriti. Dobimo lahko množico organizmov iste vrste (z različnimi izraženimi epitopi), ki jih imenujemo tudi antigenske variacije. Primer tega je virus HIV, ki hitro mutira, da se proteini, ki jih potrebuje za vdor v gostiteljsko celico, stalno menjajo. To spreminjanje pojasni, zakaj cepiva proti HIV ne delujejo.<ref>{{Navedi revijo|title=Antibody vs. HIV in a clash of evolutionary titans|date=Oct 2005|journal=Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America|doi=10.1073/pnas.0505126102|issue=42|volume=102|pages=14943–8|bibcode=2005PNAS..10214943B|pmc=1257708|pmid=16219699}}</ref> Zajedavec ''Trypanosoma brucei'' uporablja podobno strategijo, saj nenehno preklaplja med različnimi vrstami površinskih beljakovin, kar mu omogoča, da ostane vedno korak pred odzivom protiteles.<ref>{{Navedi revijo|title=Switching trypanosome coats: what's in the wardrobe?|url=https://archive.org/details/sim_trends-in-genetics_2006-11_22_11/page/614|date=Nov 2006|journal=Trends in Genetics|doi=10.1016/j.tig.2006.08.003|issue=11|volume=22|pages=614–20|pmid=16908087}}</ref> Maskiranje antigenov z gostiteljskimi molekulami je še ena pogosta strategija za izogibanje odkritju. Pri HIV je virusna ovojnica del gostiteljeve zunanje membrane, zaradi česar ga imunski sistem ne prepozna kot tujek.<ref>{{Navedi revijo|title=Plunder and stowaways: incorporation of cellular proteins by enveloped viruses|url=https://archive.org/details/sim_journal-of-virology_2005-06_79_11/page/6577|date=Jun 2005|journal=Journal of Virology|doi=10.1128/JVI.79.11.6577-6587.2005|issue=11|volume=79|pages=6577–87|pmc=1112128|pmid=15890896}}</ref>

== Sklici in opombe ==
{{Opombe|2}}

== Glej tudi ==
* [[Cepljenje (medicina)|cepljenje]]
* [[poglavitni histokompatibilnostni kompleks]]

== Zunanje povezave ==
{{Commons category|Immune system}}
* [http://uhaweb.hartford.edu/BUGL/immune.htm Imunski Sistem] {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20190502080724/http://uhaweb.hartford.edu/BUGL/immune.htm |date=2019-05-02 }} – iz Univerze v Hartford (visoka šola/dodiplomski ravni)
* [https://web.archive.org/web/20070102153438/http://pathmicro.med.sc.edu/book/immunol-sta.htm Za mikrobiologijo in Imunologijo On-Line, Učbenik,] – iz University of South Carolina School of Medicine (dodiplomski ravni)
* [https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/bv.fcgi?call=bv.View..ShowTOC&rid=imm.TOC&depth=10 Immunobiology; Peta Izdaja] – Online različici učbenika za Charles Janeway (Advanced dodiplomski/podiplomski ravni)
* [https://web.archive.org/web/20131102104956/http://www.ibiology.org/ibioseminars/microbiology/stanley-falkow-part-1.html Stanley Falkow je govoril: "Gostitelj-Patogen Interakcije in Človeških Bolezni"]

{{normativna kontrola}}

{{zvezdica}}

[[Kategorija:Imunski sistem| ]]
[[Kategorija:Imunologija]]