Breznaglasnica
Breznaglásnica, naslónka ali klítika je v jezikoslovju beseda ali njena oblika, ki je brez naglasa.[1][2][3] Toporišič naslonke razdeli na predslonke (proklitike; vežejo se na naglašeno besedo za seboj) in zaslonke (enklitike; vežejo se na naglašeno besedo pred seboj) oblike.[4]
Naglasa ne pišemo na[3]:
- pravih predlogih (od, za, pred ...; po césti)
- veznikih (in, ter, ko, ki ...; nevésta in žénin)
- členkih (še, tudi, naj ...; tudi ôn)
- oblikah pomožnega glagola biti (sem, si, je ...; zavrískal je)
- kratkih oblikah osebnega zaimka (me, mi, me, je, ji, jo ...; glédam jo)
- osebno povratnem zaimku (se) in na se v glagolih tipa umíti se (zamísliti se)
- nekaterih pridevnikih v stalnih besednih zvezah (dober dán)
Slednje skupine, pridevnike v določenih stalnih besednih zvezah (dobro jutro, dober dan, lahko noč, sveti Jurij, šent Vid ipd.[4]), nekateri ne priznavajo kot naslonke, temveč kot priložnostno naslonske besede. Le-te imajo v drugih primerih svoj naglas.[5]
Viri
[uredi | uredi kodo]- ↑ SSKJ, Ljubljana 1997: DZS, str. 67.
- ↑ Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 201.
- ↑ 3,0 3,1 Skaza J.: Žepna slovnica slovenskega jezika za vsakdanjo rabo, Ljubljana: Jutro, 2008, str. 15.
- ↑ 4,0 4,1 Toporišič J.: 2004: Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja.
- ↑ Peti Stantić A.: Naslonske – terminologija med skladnjo in prozodijo, Ljubljana 2007.
