Diktator
Diktátor je vladar države, ki odloča o vseh državnih zadevah. Ne upošteva demokracije, ne sestavlja vlade in državnega zbora. Večina diktatorjev se na oblast povzpne s terorjem.
Izraz izhaja iz antičnega Rima, kjer je bil diktator naslov magistrata, ki ga je imenoval senat, da bi upravljal državo v času nepričakovanega stanja ali nevarnosti. Naziv ni imel negativnega pomena, nasprotno, pomenil je le, da ima oseba vso oblast, ki je potrebna za ugodno rešitev trenutnega izrednega stanja. Tako je bil na primer imenovan diktator, če sta oba konzula padla na bojišču, kar je zagotavljalo neprekinjeno oblast vodstva. Pri tem je bistvenega pomena dejstvo, da so bili diktatorji imenovani za dobo šestih mesecev, v teku katerih so se morale izredne okoliščine premostiti in se je stanje moralo povrniti v normalnost.
V sodobnem času se izraz uporablja za absolutističnega ali samodrškega vladarja, ker se upošteva samo njegova vsestranska oblast nad vso državno upravo. Ima torej izrecno negativni pomen, tudi zato, ker ni mogoče predvideti trajanja diktature, saj je tudi to odvisno od diktatorjeve volje. Prav zaradi tega se izraz ne uporablja za absolutnega monarha, saj je absolutna monarhija lahko demokratično urejena država, kjer ni prostora za avtokratsko nasilje.
Etimologija
[uredi | uredi kodo]Izraz izhaja iz antičnega Rima, kjer je bil diktator naslov magistrata, ki ga je imenoval senat, da bi upravljal državo v času nepričakovanega stanja ali nevarnosti.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Obdobje rimljanstva
[uredi | uredi kodo]Izraz je začel dobivati svoj sodobni negativni pomen z vzponom diktature pod vodstvom Sula.
Julij Cezar je sledil Sillinemu zgledu in februarja 44 pr. Kr. so ga razglasili trajnega diktatorja in, s čimer so bile dejansko odpravljene vse omejitve njegove moči, je ostal na oblasti do naslednjega meseca, ko so nanj izvedli atentat.
Po atentatu na Cezarja so njegovemu nasledniku Avgustu ponudili naziv diktatorja, a ga je ta zavrnil.
Sodobna doba
[uredi | uredi kodo]V drugi polovici 19. stoletja je imel izraz diktator občasne pozitivne posledice. Na primer, med madžarsko revolucijo leta 1848 so narodnega voditelja Lajosa Kossutha tako njegovi podporniki kot njegovi nasprotniki pogosto imenovali diktator, brez kakršne koli negativne konotacije, čeprav je bil njegov uradni naziv predsednik. Z ustanovitvijo začasne izvršne oblasti na Siciliji med ekspedicijo tisočerih leta 1860 je Giuseppe Garibaldi uradno prevzel naziv diktator.
Dobronamerni diktatorji
[uredi | uredi kodo]Dobronamerna diktatura se nanaša na vlado, v kateri avtoritarni voditelj izvaja absolutno politično oblast nad državo, vendar se zaznava, da to počne z upoštevanjem koristi prebivalstva kot celote, kar je v nasprotju z izrazito zlonamernim stereotipom diktatorja. Dobronamerni diktator lahko dovoli obstoj določene gospodarske liberalizacije ali demokratičnega odločanja, na primer z javnimi referendumi ali izvoljenimi predstavniki z omejeno močjo, in se med svojim mandatom ali po njem pogosto pripravlja na prehod v pravo demokracijo. Lahko bi ga razumeli kot voditelja republike, oblike razsvetljenega despotizma. Med dobronamerne diktatorje so uvrstili voditelje, kot so Ioannis Metaxas iz Grčije (1936–41), Mustafa Kemal Atatürk iz Turčije (1923–38), Josip Broz Tito iz Jugoslavije (1945–80)[1] in Lee Kuan Yew iz Singapurja (1959–90).[2]
Kritike
[uredi | uredi kodo]Levičarska organizacija Fairness & Accuracy in Reporting je uporabo izraza diktator v zahodnih medijih kritizirala kot "kodeks za vlado, ki jim ni všeč". Po njihovem mnenju se voditelji, ki bi na splošno veljali za avtoritarne, vendar so zavezniki ZDA, kot sta Paul Biya ali Nursultan Nazarbayev, redko imenujejo "diktatorji", medtem ko naj bi se izraz za voditelje držav, ki nasprotujejo politiki ZDA, kot sta Nicolas Maduro ali Bašar Al-Assad, uporabljal veliko bolj.[3]
Kršitve človekovih pravic
[uredi | uredi kodo]Sčasoma je bilo znano, da diktatorji uporabljajo taktike, ki grobo kršijo človekove pravice. Na primer, v Sovjetski zvezi je vladno politiko v času vladanja sovjetskega komunističnega diktatorja Josifa Stalina uveljavljala tajna policija NKVD in sistem koncentracijskih taborišč, imenovanih Gulag. Večina zapornikov v Gulagu ni bila političnih zapornikov, čeprav je bilo v taboriščih kadar koli mogoče najti precejšnje število političnih zapornikov. Podatki, zbrani iz sovjetskih arhivov, kažejo na 1.053.829 žrtev v Gulagih.[4] Druge zlorabe človekovih pravic s strani sovjetske države v času stalinizma so vključevale različne poskuse na ljudeh, kemične in medicinske poskuse, uporabo psihiatrije kot političnega orožja in prepoved svobode veroizpovedi, zbiranja, govora in združevanja. Ljudska republika Kitajska je med kitajsko kulturno revolucijo, kjer se je kitajski komunistični diktator Mao Cetung lotil likvidiranja političnih nasprotnikov predvsem z uporabo mladinskih skupin, izvajala številna brutalna represivna dejanja.[5]
Več diktatorjev je bilo povezanih z genocidom nad določenimi skupinami, zlasti rasnimi; najbolj opazen in najobsežnejši primer je holokavst, genocid, ki ga je izvedel nemški nacistični diktator Adolf Hitler nad enajstimi milijoni ljudi, od tega šest milijonov Judov.[6] Kasneje v Demokratični Kampučiji je kamboški komunistični diktator Pol Pot med svojo štiriletno diktaturo pobil 2 milijona ljudi (od 7 milijonov prebivalstva) in s tem povzročil kamboški genocid.[7] Zaradi tega je Pol Pot včasih opisan kot "Hitler iz Kambodže" in "genocidni tiran".[8] Genocida je bil obtožen tudi sovjetski diktator Stalin in to v dveh primerih: lakoti v Ukrajini in pri množičnih deportacijah etničnih manjšin.
Mednarodno kazensko sodišče je izdalo nalog za aretacijo sudanskega vojaškega diktatorja Omarja al Baširja zaradi domnevnih vojnih zločinov v Darfurju.[9]
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Shapiro, Susan; Shapiro, Ronald (2004). The Curtain Rises: Oral Histories of the Fall of Communism in Eastern Europe. McFarland. ISBN 978-0-7864-1672-1. Arhivirano iz spletišča dne 12. maja 2021. Pridobljeno 19. januarja 2019."...All Yugoslavs had educational opportunities, jobs, food, and housing regardless of nationality. Tito, seen by most as a benevolent dictator, brought peaceful co-existence to the Balkan region, a region historically synonymous with factionalism."
- ↑ Miller, Matt (2. maj 2012). »What Singapore can teach us«. The Washington Post. ISSN 0190-8286. Arhivirano iz spletišča dne 11. marca 2016. Pridobljeno 25. novembra 2015.
- ↑ »Dictator: Media Code for 'Government We Don't Like'«. FAIR (v ameriški angleščini). 11. april 2019. Arhivirano iz spletišča dne 16. aprila 2021. Pridobljeno 7. aprila 2021.
- ↑ "Gulag Prisoner Population Statistics from 1934 to 1953." Wasatch.edu. Wasatch, n.d. Web. 16 July 2016: "According to a 1993 study of Soviet archival data, a total of 1,053,829 people died in the Gulag from 1934 to 1953. However, taking into account that it was common practice to release prisoners who were either suffering from incurable diseases or on the point of death, the actual Gulag death toll was somewhat higher, amounting to 1,258,537 in 1934–53, or 1.6 million deaths during the whole period from 1929 to 1953.."
- ↑ »Remembering the dark days of China's Cultural Revolution«. South China Morning Post (v angleščini). 18. avgust 2012. Arhivirano iz spletišča dne 9. junija 2018. Pridobljeno 15. julija 2021.
- ↑ »The Holocaust«. The National WWII Museum | New Orleans (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 15. julija 2021. Pridobljeno 15. julija 2021.
- ↑ "»Top 15 Toppled Dictators«. Time. 20. oktober 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. avgusta 2013. Pridobljeno 4. marca 2017.
- ↑ William Branigin, Architect of Genocide Was Unrepentant to the End Arhivirano 2013-05-09 na Wayback Machine. The Washington Post, April 17, 1998
- ↑ "Sudanese dictator Omar al-Bashir faces war crimes charges Arhivirano 2018-05-16 na Wayback Machine.". The Daily Telegraph. July 14, 2008.
 | Ta članek o sociologiji je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite. |