Improvizacijsko gledališče

Improvizacijsko gledališče (znano tudi kot impro) je oblika gledališča, pri kateri igralci delujejo spontano, brez dramskega teksta ali scenarija. V vseh oblikah improvizacije igralci razvijajo dialog in gib med potekom same predstave.

Zgodovina

Rimsko gledališče (4. stoletje pr.n.š)
Commedia dell'arte (16. - 18. stoletje)
Improvizacija v gledališču (19. stoletje)
Moderno improvizacijsko gledališče (20. stoletje)

Kategorije

Improvizacijsko gledališče se v Severni Ameriki in Evropi v veliki večini deli na dve kategoriji: kratki format in dolgi format. Poznamo tudi druge oblike improvizacijskega gledališča kot npr. gledališče zatiranih in drugi.

Kratki format

Kratki format improvizacije ("short form improv" v angleščini) je ime za predstave improvizacijskega gledališča, katere so sestavljene iz več krajših, povečini nepovezanih scen. Te scene temeljijo na vnaprej določenih strukturah in idejah ter črpajo snov iz predlogov občinstva.

Kot utemeljiteljico kratkega formata se priznava Violo Spolin, ameriško gledališko pedagoginjo. Med bolj znane oblike kratkega formata štejemo gledališke športe ("Theatresports" v angleščini), ki predstavljajo osnovo za slovensko impro ligo.

Dolgi format

Dolgi format improvizacije ("long form improv" v angleščini) je ime za predstave improvizacijskega gledališča, katere so sestavljene iz več krajših scen, povezanih v skupno zgodbo oz. celoto.

Improvizatorji ustvarjajo predstave, katere so lahko po obliki enake ali podobne obstoječim gledališkim izrazom. Med bolj znane oblike dolgega formata štejemo predstavo Harold, katero je razvil ameriški igralec Del Close v sodelovanju z improvizatorko Charno Halpern.

Druge oblike

Med druge oblike improvizacijskega gledališča štejemo:

gledališče zatiranih,
eksperimentalno improvizacijsko gledališče,
Playback Theatre,
revno gledališče,
odprto gledališče