Angelov slap
| Angelov slap | |
|---|---|
| Salto Ángel Kerepakupai Vená | |
 Angelov slap, država Bolívar, Venezuela | |
  Lega v Venezueli | |
| Lega | Auyán-tepui, Narodni park Canaima |
| Koordinati | 5°58′03″N 62°32′08″W / 5.96750°N 62.53556°W |
| Tip | prosto padajoči slap |
| Skupna višina | 979 m |
| Število kaskad | 2 |
| Najdaljša kaskada | 807 m |
| Rang po višini | 1.[1] |
Angelov slap (špansko Salto Ángel; Pemon Kerepakupai Merú, Parakupá Vená, dob. 'slap najglobljega mesta, padec z najvišje točke') je slap v Venezueli. To je najvišji neprekinjen slap na svetu z višino 979 metrov in prostim padom 807 m. Slap pada čez rob gore Auyán tepui v narodnem parku Canaima (špansko Parque Nacional Canaima), in je Unescova svetovna dediščina v regiji Gran Sabana v državi Bolívar. Višina 979 m je večinoma sestavljena iz glavnega padca, vključuje pa tudi približno 400 metrov nagnjene kaskade in brzic pod padcem ter 30 metrov visok slap dolvodno.
Slapovi so vzdolž razcepa reke Río Kerepacupai Merú, ki se izliva v reko Churún, pritok reke Carrao, ki je sam pritok reke Orinoko.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Etimologija
[uredi | uredi kodo]Slap je od sredine 20. stoletja znan kot Angelov slap; poimenovani so po Jimmieju Angelu, ameriškem letalcu, ki je bil prvi, ki je preletel slapove.[2] Angelov pepel je bil raztresen po slapu 2. julija 1960.[3]
Splošno špansko ime Salto Ángel izhaja iz njegovega priimka. Leta 2009 je predsednik Hugo Chávez napovedal, da namerava spremeniti ime v domnevno izvirni avtohtoni izraz v jeziku pemonov (Kerepakupai-Merú, kar pomeni "slap najglobljega kraja"), z utemeljitvijo, da bi morala najbolj znana znamenitost v državi nositi avtohtono ime.[4] Pri razlagi spremembe imena naj bi Chávez dejal: »To je bilo naše, veliko preden je Angel prišel tja ... to je avtohtona dežela.« [5] Vendar je pozneje dejal, da ne bo odločil o spremembi imena ampak le branil uporabo Kerepakupai Vená.[6]
Raziskovanje
[uredi | uredi kodo]Sir Walter Raleigh je v svoji ekspediciji za iskanje legendarnega mesta El Dorado opisal, kar je bilo verjetno tepui (mizasta gora) in pravijo, da je bil prvi Evropejec, ki si je ogledal Angelov slap, čeprav te trditve veljajo za nepreverjene.[7] Nekateri zgodovinarji navajajo, da je bil prvi Evropejec, ki je obiskal slap, Fernando de Berrío, španski raziskovalec in guverner iz 16. in 17. stoletja.[8] Drugi viri navajajo, da je bil prvi zahodnjak, ki je videl slap, španski raziskovalec Fèlix Cardona leta 1927.[9]
Zunanji svet jih ni poznal, dokler jih ameriški letalec Jimmie Angel po navodilih Cardona ni preletel 16. novembra 1933 med letom, ko je iskal dragoceno ležišče rude.[10][11]
Ko se je 9. oktobra 1937 vrnil, je Angel poskušal pristati s svojim monoplanom Flamingo El Río Caroní na vrhu Auyán-tepui, vendar je bilo letalo poškodovano, ko so kolesa potonila v močvirna tla. Angel in njegovi trije spremljevalci, vključno z njegovo ženo Marie, so se bili prisiljeni spustiti po tepuiju peš. Potrebovali so 11 dni, da so se po postopoma nagnjeni zadnji strani vrnili nazaj v civilizacijo, a novica o njihovi avanturi se je razširila in slap so v njegovo čast poimenovali Angelov slap. Ime slapa – Salto del Ángel - je bilo prvič objavljeno na zemljevidu venezuelske vlade decembra 1939.[12]
Angelovo letalo je ostalo na vrhu tepuija 33 let, preden so ga dvignili s helikopterjem.[13] Obnovljeno je bilo v letalskem muzeju v Maracayu in zdaj stoji na prostem na sprednji strani letališča v mestu Ciudad Bolívar.
Prvi zabeleženi Evropejec, ki je dosegel vznožje slapov, je bil latvijski raziskovalec Aleksandrs Laime, znan tudi kot Alejandro Laime med domačim plemenom Pemon. Leta 1946 je sam prišel do slapov. Prvi je dosegel zgornjo stran slapov v poznih 1950-ih s plezanjem po zadnji strani, kjer pobočje ni navpično.[14] Do Angelovega letala je prišel 18 let po nesrečnem pristanku. 18. novembra 1955, na dan neodvisnosti Latvije, je venezuelskemu časopisu El Nacional sporočil, da je treba ta potok brez znanega lokalnega imena poimenovati po latvijski reki Gauja. Istega leta je bilo to ime registrirano v Nacionalni kartografski instituciji Venezuele. Ni prepričljivih dokazov, da je avtohtono ljudstvo Pemon poimenovalo lokalne potoke, saj je Auyán-tepui veljal za nevaren kraj in ga staroselci niso obiskovali. Vendar se v zadnjem času uporablja tudi pemonsko ime Kerep.
Laime je bil tudi prvi, ki je očistil pot, ki vodi od reke Churún do vznožja slapov. Na poti je razgledna točka, ki se običajno uporablja za fotografiranje slapa. V njegovo čast je poimenovan Mirador Laime (razgledišče Laime). Ta pot se zdaj uporablja predvsem za turiste, ki jih vodi od kampa Isla Ratón do majhne jase.
Uradno višino slapa je določila raziskava, ki jo je 13. maja 1949 izvedla ekspedicija, ki jo je organizirala in financirala ameriška novinarka Ruth Robertson.[12][15] Odprava, ki se je začela 23. aprila 1949, je bila tudi prva, ki je dosegla vznožje slapov.[16] Prvi znani poskus plezanja na steno pečine je bil izveden leta 1968 v mokri sezoni. Propadlo je zaradi spolzke skale. Leta 1969 je bil v sušnem obdobju izveden drugi poskus. Ta poskus sta preprečila pomanjkanje vode in previs 120 metrov pod vrhom. Prvi vzpon na vrh pečine je bil končan 13. januarja 1971. Plezalci, 4-članska ekipa, ki jo je vodil ameriški alpinist George Bogel, inženir elektrotehnike iz Pittsburgha v Pensilvaniji, so potrebovali devet dni in pol za vzpon in en dan in pol za spust.[17][18]
Turizem
[uredi | uredi kodo]Angelov slap je ena izmed največjih turističnih znamenitosti Venezuele, čeprav je potovanje do slapa zapletena zadeva. Je v izolirani džungli. Potreben je let z letališča Maiquetia ali Puerto Ordaz ali Ciudad Bolívarja, da se pride do kampa Canaima, izhodiščne točke za izlete po ali ob reki do vznožja slapa. Rečni izleti običajno poteka od junija do decembra, ko je reka dovolj globoka, da jo lahko uporabljajo vodniki Pemonci. V sušnem obdobju (od decembra do marca) je vode manj kot v drugih mesecih.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »Angel Falls«. Encyclopædia Britannica. 17. november 2013. Pridobljeno 22. maja 2015.
- ↑ »Plane Pilot Sights Highest Waterfall in World«. Popular Science: 37. april 1938.
{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) - ↑ »The History of Jimmie Angel«. Jimmie Angel Historical Project. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. marca 2010.
- ↑ Carroll, Rory (21. december 2009). »Hugo Chávez renames Angel Falls«. The Guardian. London. Pridobljeno 25. aprila 2010.
- ↑ »Venezuela Chavez renames world's tallest waterfall«. Thomson Reuters Foundation. 17. september 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. januarja 2010. Pridobljeno 24. avgusta 2016.
- ↑ »Chávez dice que no decretó el cambio de nombre del Salto del Ángel«. Noticias24 (v španščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. aprila 2010. Pridobljeno 22. maja 2015.
- ↑ »Walter Raleigh – Delusions of Guiana«. The Lost World: The Gran Sabana, Canaima National Park and Angel Falls – Venezuela. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. oktobra 2002. Pridobljeno 24. avgusta 2016.
- ↑ Valeriano Sánchez Ramos (2005). »Farua: revista del Centro Virgitano de Estudios Históricos«. Farua : Revista del Centro Virgitano de Estudios Históricos (8): 105–42. ISSN 1138-4263.
- ↑ Casanova_y_Solanas, Eugenio (2013). La conquista del Orinoco.
- ↑ »Jimmie Angel ... An Explorer«. 25. december 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. oktobra 2013. Pridobljeno 22. maja 2015.
- ↑ Angel, Karen (2001). »The Truth About Jimmie Angel & Angel Falls«. Pridobljeno 14. novembra 2009.
- ↑ 12,0 12,1 Angel, Karen (april 2012). »Why the World's Tallest Waterfall is Named Angel Falls« (PDF). Terrae Incognitae. 44 (1): 16–42. doi:10.1179/0082288412Z.0000000003. S2CID 129635707. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 2. junija 2013. Pridobljeno 5. marca 2013.
{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) - ↑ »Rescate de la avioneta de Jimmy Ángel« (v španščini).
- ↑ Stavro, Andris (1999). Aleksandrs Laime un viņa zelta upe (1. izd.). ISBN 9984071847.
- ↑ Robertson, Ruth (april 2007). »Jungle Journey to the World's Highest Waterfall«. V Jenkins, Mark (ur.). Worlds to Explore. National Geographic Society. ISBN 978-1-4262-0044-1.
{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) - ↑ Polk, Milbry; Tiegreen, Mary (2001). Women of Discovery: A Celebration of Intrepid Women who Explored the World (v angleščini). Scriptum Editions. str. 189. ISBN 9781902686172.
- ↑ David Nott, Angels Four, Prentice-Hall Inc. 1972 chronicles the first successful climb up the face of Auyantepui to the top of the falls.
- ↑ J., Hellman; R., Slone; J., Unkovic (1978). »GEORGE BOGEL 1944-1977«. American Alpine Journal. 21 (2): 674.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
- Salto-angel.com Arhivirano 2021-10-17 na Wayback Machine.
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
